Stiki otrok po razvezi staršev (1)

Toliko kot je razvez, toliko je zgodb. Ene so bolj srečne, druge manj, tretje še čakajo na razplet.

So starši, ki zrelo rešujejo svoje težave, in so starši, ki ne zmorejo iti čez zamere, razočaranja in bolečino ob razvezi. Prvi znajo uvideti korist za otroka in se izogniti čim večji škodi zanj, drugim je mar samo to, da bodo vsi videli, kakšna krivica se jim dogaja (njim, ne otrokom). Otroci so najbolj pripravno orožje v boju proti partnerju, sploh ob odmevnih medijskih primerih. Nikoli ni dovolj jasno povedano in napisano, da je korist otroka na prvem mestu. Predvsem zato, ker je premlad, neizkušen in nima dovolj znanja, moči, izkušenj, sredstev, da bi lahko kakorkoli vplival na dogodke v družini. Otrok ni nič kriv. Pogosto pa dobi vso bedo razvezanega zakona na svoje rame. Otroci ne sprašujejo veliko, pokažejo pa vse. Odrasli sprašujemo. Kako prisiliti razvezanega partnerja, da se bo zanimal za otroka? Kako določiti stike, če jih otrok odklanja? Kako se srečati z vnučkom, če mati odklanja vse stike s sorodniki bivšega partnerja? Kako pustiti otroka k bivšemu partnerju, če pride ponj pijan? Kako reagirati, če otrok joče in noče k drugemu staršu? Kako ohranjati stike z dojenčkom? Kako uskladiti počitnice, dopuste in vikende, da otrok ne bo pogrešal svojih prijateljev? Kako določiti stike, če je partner v tujini? Kaj narediti, ko otrok zboli, bivši partner pa bi ga rad peljal na Triglav in vztraja pri tem? In še in še … vprašanj, težav in stisk je veliko, preveč za vse nas, ki naj bi svetovali, pomagali ali samo stali ob strani. Tisto, kar najbolj pogrešam pri reševanju vseh teh vprašanj, je odgovornost obeh staršev. Vedno sta dva! Ne more en sam prevzeti vsega, drugi pa se obnaša kot pubertetnik in zbezlja po svoje v širni svet, zaplodi nove otroke, se vmes spomni, da ima nekje še tri otroke, in si strašansko zaželi stikov z njimi. Ali pa mati v želji po maščevanju vzame v roke lastniško pravico do otrok in z njimi upravlja, kot ji velevajo njena čustva.