Leta mi letijo, potrebujem stevardeso ...

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 1. junij 2011 / 06:00

Maj je bil vselej mesec mladosti, če se še prav spominjam. Bolj ko obujam spomine, dlje je mladost. Lepo jih je bilo gledati, kako so plesali četvorko in se veselili konca in novega začetka.

V mojih časih je maturantski sprevod pomenil odhod v vojsko. Danes mladeniče skrbita študij in služba - nimajo pojma, kaj je vojaški rok. Ne zavidam jim; ko jih gledam, se mi smilijo. Kaj je moški brez puške? Ves svet se bori za preživetje s pomočjo nabojev in pušk, naši mladeniči pa nimajo pojma, kako se tej stvari streže oziroma kaj storiti, ko nas bo nekdo napadel. Vse je tako kot v letih, ko smo mi, »dinozavri«, pili do nezavesti na maturantskem sprevodu. Že takrat so nas opozarjali, naj bomo zmerni z alkoholom, in danes to počnejo celo po radiu in televiziji. Kakšna potuha in kakšna razlika. Poslušali smo iste pesmi. Liter za litrom na Light my fire, Start me up, Hey Joe … Smo mislili, da je naše celo življenje en sam Woodstock. Kje neki sem to že slišal? Mogoče od prejšnje generacije. Normalno je, da se na maturancu napiješ kot mamba in te potem naslednji dan, ko se strezniš, ubije datum popravca. Normalno je bilo tudi, da če nisi naredil popravca v prvem roku, si ga moral v drugem, da si lahko šel septembra med vojake zbrane. Če danes maturantu omeniš športno rekreacijo, te bo ravno tako zabodeno pogledal, kot če mu greš pravit, da smo tako mladi morali za leto dni nekam tisoč kilometrov od doma branit domovino. Ne trudim se, da bi se s tako mladimi pogovarjal, ker se oni tudi ne trudijo poslušati me. Mladina danes ne potrebuje ničesar, ker jih nič ne skrbi, ker so že izgubljeni. Danes ne potrebujejo ničesar razen obvezne vojaščine. Osredotočil se bom na moški spol. Generacija brez prihodnosti se je ožigosala sama. Lep izgovor, ki se enkratno uleže ob tistem, ki govori o generaciji, ki se bo med sabo pojedla za položaj v družbi. Ves svet je en sam trg, in če se ne znaš prodati, te nihče ne bo kupil, in če nisi kupljen, ne moreš pokazati, kaj znaš, in če tega ne moreš pokazati, ne boš imel … ničesar, kaj šele lagodno, uživaško življenje, ki je prikazano na internetu. Vojaščina je bila edina streznitev nadutega mladeniča, ki se je spravil na maturantski sprevod. Danes te streznitve ni. Danes pijejo užitke enako, kot so jih vselej, le da ni streznitve, ki bi jih zopet postavila v vrsto, v učilnico, v kateri bi se naučil nekaj, kar je povezano z realnim življenjem. Kako je vse drugače, pa vseeno povsem na las enako. Če odmislimo odgovore, ki se vedno najdejo na vsa vprašanja, in se zavemo realnega stanja, potem bi vsakdo moral pri devetnajstih spet zagrabiti puško. Puško ali žogo? Oboje …

Sedel sem na košarkarski klopi ob betonskem igrišču in opazoval mladince, kako so metali na koš. Brezskrben »skok šut na skok šut« v majskem popoldnevu je bil videti idiličen. Potem sem prisluhnil mladeniču, ki je prijatelja vprašal, če bo šel na »dif«. Odgovoril mu je, da je »ta faks safr« in da ne verjame, če bo zmogel štiri leta »drgniti to tugo«. Tisti, ki je vprašal, je malce kasneje, ko je zgrešil tri trojke zapovrstjo, dejal, da bo šel kar delat, vendar »ni šans, d' se bo jebal« osem ur na dan za sedemsto evrov, tako kot se njegovi »tastari«. Potem je dobil odgovor, da bo z ekonomsko srednjo šolo lahko srečen, če bo dobil »džob«, kaj šele sedemsto evrov. Potem je sledil legendarni stavek: »Sam, stari, koja jeba, a si predstavljaš, da je moj fotr pri teh letih moral v Surdulico v vojsko, to ti je tam nekje u božjih rovtah v Srbijii al Makedoniji, ne vem kje … Ej pri devetnajstih je drgnu puško en' let', stari, en' let'! Imagine??« Nasmehnil sem se košarkarjevemu poznavanju geografije in potem še priznanju, da je nekoč nekdo imel »safr«, da on zdaj sredi tedna lahko brezskrbno meče na koš … pri svojih polnih devetnajstih letih. Oba sta priznala in potem še dva prijatelja zraven, da je cela generacija v totalnem »bedu« in da so včasih to imeli veliko bolj pošlihtano. No, potem pa je sledil stavek, zaradi katerega sem se lotil napisati te besede v kolumni. Tretji košarkar, očitno najmanj nadarjen v celotni družbici, je dejal: »Fantje, mečimo na koš, to nam odpira kapilare in misli so bistrejše, zato ni vrag, da se po nekaj dobrih tekmah ne bomo spomnili kake dobre ideje, ki nam bo pomagala v novo življenje …« Potem je skozi skok, »šut« in nasmeh na licih še dodal: »Leta mi letijo, rabim stevardeso.« Dobil je odgovor, da misli samo na kikle. Skomignil sem z rameni in si dejal, da je današnja mladina taka, kot je bila vselej … le migati mora. Migati in razmišljati s svojo glavo.