Sedem desetletij zakoncev Savnik

Vinko in Štefka Savnik iz Radovljice sta se poročila 20. maja 1941. Kot bi bilo predvčerajšnjim, pravita po sedmih desetletjih skupnega življenja.

»Življenje je kar švignilo mimo,« sta se strinjala pretekli petek, ko ju je s cvetjem in čestitkami v radovljiškem Domu dr. Janka Benedika obiskal tudi radovljiški župan Ciril Globočnik. Poročila sta se v Lescah, ko je bilo njej 21, njemu pa 23 let. Štefka se spominja, da je jokala, ker je bila vojna in so se dogajale same slabe stvari. A prišli so boljši časi in danes Vinko smeje pravi, da nič zato, če na starost malo slabše vidi. »V življenju sem videl toliko lepega, da mi ni nič težko, če zdaj vidim manj,« se zasmeje. Z nekaj žalosti se spomni le na čas, ko so mu pred desetimi leti prav zaradi slabega vida vzeli vozniški izpit. »Natanko šestdeset let sem bil šofer in ni mi bilo lahko, ko mi je zdravnik rekel, da ne smem več za volan. No, k sreči me zdaj, če le rabim, prijazno vozijo drugi,« na življenje še vedno gleda s svetle plati.

Vinko Savnik zdaj živi v domu za starejše, in je, kot pravi direktorica doma Sonja Resman, med najbolj priljubljenimi stanovalci. Kako tudi ne, nekdanji ljubiteljski glasbenik, ki je skupaj z bratom v orkestru igral klavir in harmoniko, je bistrega duha. Pronicljivo in kritično spremlja svet okoli sebe, z modrostjo izkušenega človeka rad pokomentira aktualno dogajanje in resno pravi: »Skrbi me za mlajšo generacijo, težko morajo delati in negotovo prihodnost imajo.«

Soproga Štefka, nekoč navdušena smučarka in plavalka, ga obiskuje vsak dan, sicer pa še vedno živi sama v družinski hiši tik ob plavalnem bazenu v Radovljici. »Štiriinpetdeset stopnic je od podstrešja do kleti,« takoj pove, Sonja Resman pa hitro doda, da je gospa praktičen dokaz za to, da še kako drži teorija, po kateri veliko gibanja in skromnost pri prehrani vodita v dolgo in zdravo življenje.