Dan reke Save

Če bi nas vprašali, katera je glavna gorenjska reka, bi bil odgovor vseh Gorenjcev nedvomno enoten: to je Sava. Drugo pa je vprašanje, ali se vsi Gorenjci identificiramo s to svojo reko v enako veliki meri, kot se prebivalci soške doline s Sočo, Podravci z Dravo, Pomurci z Muro? Tisti, ki živijo prav ob Savi, se gotovo, drugi precej manj. Vprašanje je tudi, koliko vemo o Savi po tistem, ko odteče z Gorenjskega in nadaljuje svoj tok proti sotočju z Donavo? In ne nazadnje: ali ste vedeli, da je 1. junij dan reke Save?

Tudi sam priznam, da tega nisem vedel. Pred dnevi sem listal po Prešernovem koledarju 2011 in se ustavil v preglednici »pomembnih mednarodnih dni«. In tam ga zagledam: 1. junij – dan reke Save. Hm. Odkod in od kdaj pa zdaj to? Grem na splet in vtipkam te tri besede, nakar se mi med zadetki ponudi tudi sava.comission.org – spletna stran Mednarodne komisije za Savski bazen (ISRBC – International Sava River Bassin Comission), ki so jo ustanovile obsavske države s podpisom Okvirnega sporazuma o Savskem bazenu (FASRB), 3. decembra 2002 v Kranjski Gori. Berem: »Od 1. junija 2007, ko je bil v Zagrebu 1. junij uradno razglašen za dan reke Save, vsako leto zaznamujemo dan reke Save s ciljem, da stalno poudarjamo pomen reke Save za vse države v Savskem bazenu, njeno izredno ekološko vrednost ter njen socioekonomski potencial.« Lepo, a kaj, ko zato številni sploh ne vemo.

Na navedeni strani izvemo še marsikaj o naši reki v negorenjskih krajih. Da je tretji najdaljši pritok Donave ter pritok z največjim pretokom. Dolžina Save od njenega glavnega izvira pod slovenskimi gorami do rečnega ustja v Beogradu je približno 944 km. Teče skozi štiri države (Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Srbija) in povezuje tri glavna mesta (Ljubljana, Zagreb, Beograd). Tudi četrto glavno mesto (Sarajevo) leži v njenem porečju. To obsega površino 97.713 kvadratnih kilometrov in pokriva znaten del Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore in celo majhen del Albanije. S povprečnim pretokom približno 1564 kubičnih metrov na sekundo predstavlja reka Sava najpomembnejši pritok veletoka Donave in prispeva skoraj 25 odstotkov k njenemu celotnemu pretoku. Zaradi svoje izrazite biološke in pokrajinske raznolikosti ima velik pomen za povodje reke Donave. Sava ima v svojem porečju največjo površino naplavinskih mokrišč v Donavskem bazenu (Posavina – osrednji Savski bazen), ter velike nižinske gozdne površine. Je edinstven primer reke, ki ima nekatera poplavna območja še vedno neokrnjena, kar omogoča blaženje poplav in biološko raznolikost. V Savskem bazenu so registrirana štiri ramsarska območja (po iranskem mestu Ramsar, kjer so 1971 podpisali konvencijo o mokriščih mednarodnega pomena – kot habitatih vodnih ptic): naše Cerkniško jezero, hrvaško Lonjsko Polje, bosanska Bardača in srbska Obedska Bara. Velika rečna plovila si upajo po Savi do Slavonskega Broda (377 km od izliva), majhna pa do Siska (583 km). Da so njeni glavni pritoki v Sloveniji Ljubljanica, Savinja in Krka, vemo. Kateri pa so naslednji? Jih znate imenovati na izust? Sotla/Sutla, Krapina, Kolpa/Kupa, Lonja, Ilova, Una, Vrbas, Orljava, Ukrina, Bosna, Tinja, Drina, Bosut, Kolubara …

Vedeti za vse to ni nujno, je pa dobro. Sava nas povezuje z drugimi rekami, s kraji ob njih in z obsavskimi ljudmi, ki prebivajo ob reki »nižje« od nas. Nekdanja skupna država je razpadla, reka pa teče, kot da se nič zgodilo. Teče in nič ne reče.