Preselili se bomo (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. maj 2011 / 06:00

So družine, ki se za nič na svetu ne bi nikoli selile. In so družine, ki to naredijo trikrat, petkrat, desetkrat.

Res so korenine tiste, ki nam nudijo varnost, pogosto tudi lažno varnost, ali bolj varnost zaradi varnosti same. Zato je prožnost družine velikega pomena, takrat ko ljudje razmišljamo o selitvi. Številnim je že dopust stresno obdobje, pa zamenjamo okolje samo za nekaj časa. Znane stvari nas pomirjajo. Pekarna na robu mesta je vedno tam in kava je dobra samo v enem lokalu. Včasih se sprašujem, ali to iskanje znanega ne vpliva tudi na prožnost misli. Mar ni to ustvarjanje malega, znanega sveta, znanih ljudi, znanih situacij bolj strah pred neznanim in manjšanje možnosti za rast kot pa odpiranje navzven. Če samo pogledamo ograje okrog naših domov, koliko jih je. Ogradimo se tako ali drugače in potem se bolestno navežemo na hiško, na korenine, na drevo, na vse majhne in velike predmete, ki smo si jih nagrmadili za občutek varnosti. Selitev pa je skok v morje, potovanje v novo deželo, spoznavanje drugih ljudi, kultur in navad. To prožnost imamo ali pa je nimamo. Težko jo je pridobiti kar tako in zato mnogi ne bodo nikoli razmišljali o selitvi. Pa čeprav si po tihem želijo pobeg in so nezadovoljni v svojem okolju. Otroci se tega navadijo od staršev in ta prožnost ostaja v družini kot navada, kot nenapisano pravilo. Otroci, ki so bolj nemirnega duha, ki jih žene v svet, te navade včasih presežejo in starši ne morejo razumeti, kako lahko hodijo po svetu tako lahkih nog. Ampak svet je zares postal manjši od takrat, ko so po njem potovali s kočijami in peš. Takrat je bil velik, razdalje so bile velikanske in mnogi so ostali v tem prepričanju. Za vsak primer je koristno trenirati prožnost. Če ne drugače pa tako, da zavijemo v drug lokal, v drugo trgovino, se peljemo po neznani poti, preizkušamo nove jedi, gremo na dopust v druge kraje. Dom je vedno tam, kjer nam je lepo. In z ljudmi prožnega duha je veliko lepše živeti kot s prestrašenimi ljudmi, ki se oklepajo znanega.