Strmolska Vilma (17)

Vilma je prišla v Bohinj pred petinšestdesetimi leti. Prvega obiska na domu bodočega moža ne bo nikoli pozabila. Ivanov oče jo je počastil s sadjem najrazličnejših vrst; lepo ga je razvrstil v košaro in ga prinesel na mizo. Bil je zelo začuden, ker je Vilma poznala vse sorte hrušk, jabolk itd., kar jih je bilo v košari. Povedala mu je, da so tudi na Strmolu imeli velik sadovnjak z najrazličnejšimi žlahtnimi sortami sadnih dreves. Zanj je skrbel starejši vrtnar Francelj. Ko so mu vsako jesen pomagali obirati sadje, jih je tudi učil, kako ga morajo trgati in zlagati v zabojčke. »Imel smo vse, kar smo hotl!« vzklikne Vilma. Tudi na zelenjavnem vrtu je bilo vsega v obilju: »špargeljnov« (beluši), jagod itd. Večkrat je kuharica že za zajtrk pripravila s smetano sveže jagode naravnost z vrta. Imeli so svoje limone, češnje, »ringlo«, hruške, črni in rdeči ribez, kosmulje in še kaj. Vilma je včasih popoldne odšla na vrt z lončkom in si nabrala kosmulje. Tudi iz kosmulj je Marí skuhala marmelado. Vložene kompote in marmelade so hranili v posebnem prostoru poleg jedilnice. Celo Kidričevi ženi Zdenki, ki se je po vojni zdravila na Golniku, so iz strmolskih zalog pošiljali razne kompote.

Iz Ljubljane pa so pripeljali dateljne, pomaranče, grenivke in drugo južno sadje. Kadar je šel gospodar Rado Hribar pogledat po sadovnjaku, je pobiral sadje in si ga »nabasal« kar v žepe. Najraje je pravzaprav jedel sadje. Ko je Vilma pospravljala mizo po zajtrku, jo je hudomušno pogledal in preden je odšel, si je v žepe spravil sadje, ki je ostalo na mizi.

Vrtnarju Franceljnu so pomagali tudi pleti. Imel je tople grede; sam je vzgajal najrazličnejše sadike in jih tudi prodajal. Ljudje so jih hodili kupovat in vrt je prinašal kar precej denarja. Prav tako je gospodaril tudi radgonski vrtnar. Francelj je imel Vilmo rad, ker mu je večkrat pomagala na vrtu. Dejal ji je, da zna dobro pleti, nad kuharico pa se je jezil, češ da prehitro pleve in mu s prstjo zasipa solato. Med vojno se je vrtnar prehladil in hudo zbolel. Vilma ga je spremljala, ko ga je hlapec s konjičkom odpeljal v bolnišnico na Golnik. Tam je žal umrl. Potem je gospodarjev brat Svetozar priskrbel drugega vrtnarja, ki se je pisal Sitar. Bil je komunist in pravili so, da je med vojno pri sebi skrival hčerko Franca Leskoška - Luke.

Vrtnar Janez Por, ki je bil doma iz Gorij, je imel »čez« vse posestvo, skrbel je za rožni vrt, »rozengarten«, kakor so rekli, in vse nasade okoli gradu. Imel je čudovite rože, ki so cvetele od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni. »Rozengarten« v spodnjem vrtu so krasile nizke, višje in visoke vrtnice. Plezalke so se plazile po tleh in se vzpenjale po steni. Pod gradom so bili lepo obrezani pušpani. Prav tako je Por z vrtom dobro gospodaril in z izkupičkom plačeval delavce. Skrbel je tudi za »gospodove« čebele. Imeli so polna vedra medu.

(Konec)