Štiri ure za petsto metrov

Čakamo, potem malo čakamo, pa spet čakamo in končno le dobimo znamenje, naj še počakamo. Stojimo namreč v vrsti kakih petdesetih vozil v "čakovcu" med Ukrajino in Poljsko.

V eni uri smo se iz Lviva pripeljali do ukrajinsko-poljske meje, potem pa …, sem končal v zadnjem nadaljevanju. Potem pa se je čas za nas ustavil. Pravzaprav je tekel naprej, vendar le za zunanji svet, medtem ko je za kakih petdeset avtomobilov tam nekje bogu za hrbtom, med bivšo Sovjetsko zvezo in zdajšnjo Evropsko skupnostjo na uri »crknila baterija«.

Ko smo zapeljali v kratko kolono pred carinski blok na ukrajinski strani, je bila ura 16.30 po njihovem času (eno uro več kot na Poljskem in pri nas), zdaj ko tole pišem, pa je 20.30 in po štirih urah še vedno nismo prečkali meje. Tako nekako piše v mojem potovalnem dnevniku, sledi nekaj uvodnih kletvic na račun Poljakov in še tri na gosto popisane strani na temo dogajanja tistega popoldneva, večera, noči, v ponedeljek, 27. julija 2009.

Ja, v štirih urah smo uspeli premagati borih 500 metrov. Z ukrajinskimi mejnimi organi smo opravili relativno hitro. Najprej kontrola avtomobila, pogled carinika (vojaka) v prometno dovoljenje, ali je to, kar vidijo pred seboj, sploh avto, štetje oseb v njem, štempelj v potni list in to je to. Pol ure. Bilo bi celo hitreje, če policajke za računalnikom ne bi podatkov vtipkavale dvoprstno, oziroma zgolj z enim prstom. Ker vrsta nikakor ni šla naprej na poljsko stran, so se ukrajinski cariniki vidno dolgočasili, hodili okrog obeh spačkov in spraševali, kaj za eni starini sta to. Aljaž jim je seveda z veseljem dajal pojasnila o letnikih, prostornini motorja itd. Delovna hitrost je vsako uro premik za tri avtomobile naprej. Ko je ob 20. uri nastopila nočna izmena vseh uniformirancev na meji, je to pomenilo dodatnih pol ure za naslednjo trojico. Preprosto povedano, počutimo se precej kretensko. Vse slano in sladko, kar je bilo za »pogrickat«, smo že zdavnaj pospravili, Zala Julija je lačna, mi pa tudi. Še vedno čakamo v vrsti. Sedim v avtu, hodim okrog njega, sem spet v njem, sedim na pločniku, opazujem sotrpine v drugih avtomobilih, spet sedem v avto in podobno tudi vsi ostali. Vsak se ukvarja sam s seboj in niti pod razno ne ve, kam bi se dal. V enem smo si edini, nekdo nas ima za norca.