Šepetalnica za veter (47)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / nedelja, 15. maj 2011 / 06:00

Moška pa sta kar obsedela za mizo, odhod dekleta sta komaj opazila, oba je prežemala slutnja, da se bo imelo odviti nekaj dosti bolj usodnega. Sergej je začel postavljati vprašanja, v glavi je oblikoval zasnutek novega prispevka, drugačnega od zamišljenega, ne gre spregledati tega, kar se ponuja samo po sebi, saj vendar lahko postreže še s kakšno drugo zgodbo, ki se ne bo tikala samo zasutih ruskih ujetnikov. In Vasilija, ki je nenadoma čisto obmolknil v njegovi glavi. Peter Rajnik je skusil marsikaj, več kot pritegljiva je njegova izpoved o življenju v taborišču. Če je to sploh moč imenovati življenje. In če se ne bo zaradi tega on, novinar Sergej Gorecki, spremenil v medijskega šakala, ki bo v tuji bolečini iskal senzacionalistične drobce, s katerimi bi lahko napolnil stolpič ali dva v časopisu in za kratek čas pritegnil pozornost bralcev. Ne, pa saj se zna zadržati, upoštevati nevidne meje, nekoč si je obljubil, da ne bo v nobenega sogovornika vrtal dlje, kot bi mu dopuščal njegov čut za etiko. Toda ali se ni tudi ta že zdavnaj zamajal pod raznimi pritiski, podlegel zahtevam po izjemnosti, enkratnosti in neponovljivosti, ki se je terjala od njega in njegovih kolegov ob vsakem pregledovanju prispevkov. Kot da bi ljudi bilo treba prepričevati o izjemnosti posameznika le tedaj, kadar bi šlo za ekstremne odklone. Peter Rajnik je vendar eden izmed mnogih, ki je preživel taboriščno kalvarijo, izjemnega ga najbrž dela to, na kakšen način jo je preživel in kako je potem živel. O njegovem življenju, ne o umiranju, bi hotel Sergej kaj več slišati. Govori, starec, kako si lahko po vsem tistem nato še zmeraj upal, verjel in ljubil. In kaj se mora zgoditi, da človek lahko to izgubi, je trpko povprašal. Gostilničar je skomignil z rameni, odvisno od marsičesa, videl je ljudi, take in drugačne, vsak pa svoje se je reševal, on sam se lahko zahvali srečnemu naključju, bogu ali skrivnostni sili, da je usmerjala njegovo uravnilovko in mu tedaj na pot pripeljala nekega moškega. Pa saj jih je bilo veliko okoli njega, a čez čas so mu postali vsi enaki, stari ali mladi, grdi ali lepi, vsi enaki v progastih oblekah. Anže, njegov rešitelj, kot ga je tolikokrat imenoval, je prispel tja že nekaj mesecev pred njim. Peter bi ne prepoznal, da prihaja iz istih krajev, če se ne bi nekoč možak nekaj korakov pred njim spotaknil in gromko zaklel. Še danes ne more verjeti, da ga je v tistem peklu prepoznal po besedah, ob katerih bi si doma še ušesa zamašil. Takrat pa so mu zazvenele kot pesem, ki mu prepeva o tem, da na svetu ni sam. Svojih popotnih tovarišev od prihoda v taborišče ni več videl, bil je tujec med tujci, in možaku bi se najraje vrgel v objem. Pa je trajalo, da je oni dojel, zakaj ga mladenič ogovarja, moralo se mu je od hudega premakniti v glavi, kadar ni preklinjal, je bebljal neumnosti, a tudi v njih se je dalo razbrati nekaj resnice. Petra ni nikoli prej videl, kasneje se je izkazalo, da je poznal njegovega očeta, a še to je navrgel mimogrede. Kajti njegova glavna pozornost je veljala spominom na ženo. Anika sem in Anika tja, med vsemi hudiči, ki jih je metal iz sebe na vsakem koraku, je njeno ime zazvenelo kot glas iz nebes. Pogosto je poiskal priložnost, da se je obrnil k Petru, nazadnje sta se znašla v isti baraki, z ležišči drug ob drugem, da je večer za večerom s svojim šepetanjem uspaval rojaka v sen. (se nadaljuje)