Strmolska Vilma (16)

Med vojno in po njej so Kunejevi veliko pretrpeli. V graščini so med vojno imeli postojanko vlasovci, imenovani po sovjetskem protikomunističnem organizatorju Andreju Andrejeviču Vlasovu. Bili so nemški kolaboracionisti, znani po svoji krutosti. Med njimi je bilo največ kozakov. Gospa Anica, ki je službovala pri Kunejevih, mi je pripovedovala, koliko ljudi se je zaradi njih balo zanjo. Kdor jo je srečal, je samo vzklikal: »Jezus, Anica!« Med vojno je bila v graščini nemška oskrbnica iz Achna. V hali graščine so kozaki imeli ponavadi za eno noč »priprte« ljudi, ki so jih potem odpeljali drugam. Kunejevi so se znašli v gestapovskih zaporih, ker je gospa Ruša pomagala partizanom. Najprej so bili zaprti v Avstriji. A to ni prav nič pomagalo, da jih ne bi zaprli še po vojni. Njihova nekdanja služkinja Anica se spominja, kako jim je nekoč spekla celo torto »v pozdrav« in jo s kolesom odpeljala v Ljutomer, kjer so bili zaprti. Njihova soseda, gospa Karolina, ki je vseskozi prijateljevala z njimi, pa mi je povedala tudi, da se je Ruša komaj znebila Rusa, ki je bil že pred vojno zaprt zaradi posilstva. Ta se je samo izdajal za kneza, v resnici pa je bil »purš« (sluga) kneza Čerkasova. Prilastil si je njegov knežji prstan in njegovo ime. Najbrž bi samo lažni knjaz znal povedati, v kakšnih okoliščinah je izginil ali umrl pravi knez, da si je lahko on z ukradenimi dokumenti prisvojil njegovo identiteto. Gospe Kunejevi je ta »pritepenec« nazadnje že tako presedal, da si je zaradi njega poskušala vzeti življenje. Zadnji hip jo je rešila gospa Karolina. Tudi hči Dagmar je žalostno končala. Dosti bogata se je iz Bruslja vrnila v domovino in s sestro Jasno sta skupaj živeli v graščini. Nekoč so jo našli mrtvo v bližini graščine, kjer je padla in se »nataknila na železno ohišje naprave, ki je gnala vodo v graščino«.

Po pripovedi domačinov je Jasna v svoji graščini doživela rop; odnesli so ji več dragocenih slik, njo pa zvezali, da se je komaj rešila. Sama je pripovedovala gospe Anici, da ko se je zvečer od nekod vrnila, so imeli »roparji« nakradeno že vse »naloženo«, njo pa so zvezali na stranišču, tako da ji je šele proti jutru uspelo poklicati policijo. Od takrat je živela v velikem strahu in si ni več upala spati doma. Pod večer se je vsak dan z avtom odpeljala v Radence, kjer je, kot že rečeno, urejala »tujo pošto« in prespala v hotelu Radin. Ko so ji namigovali, naj raje vse skupaj proda, da se ne bi tako mučila, je odvrnila, da ta graščina njej in vsem Kunejevim »veliko pomeni«. Nazadnje je kljub bogastvu zelo skromno živela in z varčevanjem je tako zelo pretiravala, da je na soncu sušila kruh in živela tako rekoč ob kruhu in vodi. Ko ji je gospa Karolina prigovarjala, naj vendar ne počenja tega, je dejala, da mora »šparati za svoje zanamce«. Po njeni smrti so vse imetje podedovali vnuki njene sestrične, ki je bila poročena z zdravnikom dr. Robičem v Mariboru. Eden izmed njih zdaj obnavlja Kunejevo graščino in znameniti vrt, ki predstavlja dragocen spomenik vrtno arhitekturne dediščine. Njegova avtorica Fischerauerjeva ga je zasnovala po tedanjih evropskih načelih oblikovanja vrtov. Bogato ga je zasadila z najrazličnejšimi drevesi, avtohtonimi in eksotičnimi, ki pa jih je nevihta pred nekaj leti precej polomila. Najbolj poškodovana so morali odstraniti; požagali pa so tudi veliko smrek, ker so se bali, da se bo vanje naselil lubadar. Kunejevi so imeli svojega vrtnarja, ki je skrbel za vrt, pomagali pa so mu še drugi ljudje. Vilma se tega čudovitega vrta s terasami, pergolo in bazenom rada spominja. Vedno je mislila, da bo še kdaj obiskala ta prvi kraj svojega službovanja, a pravi, da je sedaj »prestara«.