Generacija nimam časa

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 10. maj 2011 / 06:00

Besedi, ki sta že zamenjali: dober dan, kako si ... Začel sem šteti, kolikokrat v tednu bom slišal: Nimam časa.

Čas je krajši in še hitreje gre. Vse se je skrajšalo, le delovnik se je podaljšal. Pa imamo krivca. Nekateri pravijo, da delamo dlje in več za manj denarja, zato nam po delavniku ne ostane časa za nič drugega kot za opravke. Potem sem začel odkrivati, za kakšne opravke sploh gre. Na koncu sem nekako ugotovil, da je večina opravkov pravzaprav nepotrebna in da v njih niti malo ne uživamo. Potem ko sem kopal še globlje, sem ugotovil, da so se nam življenjske navade povsem spremenile, da so nas začele zanimati tiste stvari, ki nam ne dovoljujejo imeti časa … za druge.

To bi ne bilo tako pomembno, če ne bi zaradi pomanjkanja časa začeli izgubljati prijateljev. Sicer nam tega nihče ne zameri, ker tega niti opazi ne, ker nima časa razmišljati o tem. Zgodilo se mi je, da niti upokojenec ni imel časa, da bi šel z mano na ogled nogometne tekme. Najstniki nimajo časa, ker jih čakajo računalniške obveznosti in ne smejo zamuditi novega filma v kinu. Moški mojih let pa so najhujši. Nekateri imajo že odrasle otroke, drugi pa osnovnošolske. Tisti z odraslimi bi po vsej logiki morali biti prepolni časa, pa niso. Zase si še nekako ukradejo čas, za koga drugega pa skoraj nemogoče. Ko sem se predal, da bi temu prišel do dna, sem jih označil za generacijo 'nimam časa'. Da. Življenje se je spremenilo in generacija z njim. Kaj je za hribom, pa ne vem, ker nimam časa premišljevati o tem. Preveč imam obveznosti in skrbi me le to, ali jih bom lahko izpolnil, preden se stegnem in me pokrijejo z zemljo. Ker pa je še toliko opravkov, sploh nisem prepričan, kdaj si bom našel čas za umreti. No, o tem ne smem niti razmišljati, ker umreti bi bila totalna izguba časa, zato drvim po opravkih, ki jih imam zapisane v mobilnem telefonu, ki me natančno opozarja, kam zamujam in do kam še moram priti.

Do kdaj? Do kam? Verjetno, ko otroci odrastejo, ko žena zbeži in ko se prijatelji vrnejo, bo nimam časa izginil iz slovarja. Bo potem dolgčas prišel v modo? Nekoč, davno tega sem se hvalil naokoli, da je dolgčas moj najljubši hobi. Potem sem opazil, da se le hvalim, a ga ne prakticiram. Dolgčas kot hobi je danes verjetno najbolj iskana dobrina, ki pa je nihče od nas ne bi znal izkoriščati oziroma uživati. Mislim, da bi po petih minutah dolgčasa vedel, da to res traja že pet minut in da že pet minut nisi ničesar počel, če ne drugega pa nisi bil na »fejsiču« ali pa »emajlu«, pred televizijo, v hipermarketu, v avtu, na poti po opravkih, ki ne prinašajo nič, samo odnašajo denar in … čas.

Potem so prišli dnevi, ko sem imel avto, mobilca in prenosnik zgolj za v službo, ko nisem gledal poročil in ko sem namerno preskakoval prve strani časopisov, ko sem začel kupovati glasbene revije, ko sem začel skrbeti za miganje telesa. Že po enem tednu, točneje osmih dneh sem ugotovil, kako presneto osamljena oseba sem. Nihče me ni potreboval niti ni opazil, da sem se odklopil. Nisem hodil v hipermarkete, ampak sem vse kupil v naši vaški prodajalni, ki ima vse, kar imajo veliki. Česar pa nimajo, na primer balzamičnega kisa, pa sem ugotovil, da ni vredno zgubiti uro več prostega časa samo za to, da grem v Kranj v hiperja po balzamični kis. Solata z navadnim kisom je še boljša, sem ugotovil. No, moja osebna statistika je pokazala, da na dan preveč časa zgubljam pri prenosniku in da sem predolgo pred televizijo. V enakem času sem na primer ves čas posvetil otrokom, čeprav tega niso marali preveč, in ko so se me naveličali, sem namesto televizije gledal ženo, na kateri sem ugotovil kar nekaj pomanjkljivosti. Prej nisem imel časa opaziti jih. Zdaj sem opazil na primer, da ni bila pri frizerju že vsaj dva meseca. In ko sem jo vprašal po razlogu, je rekla, da nima časa. Potem ko sem ji povedal o generaciji 'nimam časa', sem mislil, da bom dobil odgovor, da sem jaz edini pripadnik, pa je kar začelo bruhati iz nje. Na koncu bi kmalu prišel do sklepa, da jaz lahko še najmanj jamram. Torej draga moja generacija in vsi drugi, ki mogoče menite, da spadate v to generacijo, pomislite zakaj nimate časa. Mogoče zato, ker ste porabili uro zaradi iskanja balzamičnega kisa ali zato ker ste šli v Ljubljano po novo srajco? Mogoče imate preveč časa za internet in televizijo in ste vseskozi imeli občutek, da nimate ravno za to časa? Premislite, analizirajte se in ugotovili boste, kaki bučmani smo … da smo pravzaprav generacija 'nasedlih'.