Lepo je, da ti ljudje sežejo v roke in se veselijo s tabo

Stanka Prezelj je svoje največje atletske uspehe dosegla v bivši skupni državi Jugoslaviji, v času, ko je bila atletika zelo razvita in družbeno zelo priznana športna panoga.

Uvrščamo jo med najboljše slovenske skakalke v višino na sploh v Sloveniji. Breda Babošek, Stanka Lovše - Prezelj, Lidija Benedetič - Lapajne in Britta Bilač so tista imena, ki so slovenski ženski skok v višino postavile na svetovni atletski zemljevid. Stanka Prezelj je bila večkratna slovenska prvakinja in slovenska rekorderka. Bila je prva Slovenka, ki je preskočila 184, 185 in 186 centimetrov. Kot članica AK Kladivar iz Celja je bila dvakrat celo razglašena za najboljšo športnico mesta Celja. Bila je tudi jugoslovanska prvakinja in takrat se je začela zavedati, da nosi ime, ki se ne bo nikoli izbrisalo iz naše atletske zgodovine.

Rada se spominja uspešnih rezultatov med mlajšimi, mladinskimi kategorijami, še posebej drugega mesta na mladinskem balkanskem prvenstvu in četrtega mesta na evropskem mladinskem prvenstvu v Parizu. Na Balkanskih igrah je osvojila srebrno kolajno v Ankari, bronasto v Solunu in Sarajevu. Rada se spominja dvobojev Slovenija - Veneto, kjer sta tekmovali s Saro Simeoni. Takrat Simeonijeva še ni bila svetovna rekorderka in jo je Stanka redno premagovala. O tem rada govori zato, ker je bila ona že takrat atletska zvezda. Sara je skakala moderni flop, ona pa klasičen streadlle. Ta stil se ji zdi zelo zanimiv in je tudi zelo zahteven. Pravi, da se ga še danes uči.

Stanka Prezelj, rojena Lovše, v Mariboru, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, diplomirala je na Pedagoški akademiji Maribor na oddelku za razredni pouk. Na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo je diplomirala iz sociologije. Je poročena in ima tri otroke. V njihovi družini je šport način življenja, je prostor, kjer se bogatijo z energijo, se sproščajo in skrbijo za zdrav odnos do življenja. V življenju jo je zanimalo veliko stvari: zgodovina umetnosti, filozofija, medicina, psihologija … Živela je v veliki družini, kjer so zelo cenili in spoštovali človeka. Tudi njo je veselilo delo z ljudmi. Ko se je kot absolventka sociologije zaposlila na OŠ Simona Jenka v Kranju, je takoj pomislila, da je to prostor, kjer lahko uresniči svoje poglede, ki jih je imela do razvoja vsestransko razvitega otroka. Otroci morajo tekati, prepevati, risati, oblikovati, se družiti, tudi nagajati in se veseliti. In zdelo se ji je, da jim vse to lahko nudi, zato je tudi ostala na osnovni šoli. Otroke je učila strategij učenja, jim zaupala, da so se upali biti pridni, uspešni. Pri delu je iskala načine, kako bi z znanjem razreševala probleme, neprimerno vedenje učencev, pasiven odnos do znanja in šolskih obveznosti. Tako se je srečala z nevrolingvističnim programiranjem, s filozofijo Reasonerja, kako razvijamo lastno vrednost pri otrocih in s tem preprečujemo nasilje in deviantno vedenje. V vse, kar je spoznala, je tudi verjela in preizkusila. Pravi, da vse deluje - spoštovanje, srčnost in dobra meja - omejitev. Svoj poklic ima srčno rada in uživa v njem.

Ko je po treh porodih prekinila z rednimi treningi, je imela kar nekaj težav: pomanjkanje energije, bolečine v križu, v kolenih, lakota in kilogrami. Zaradi teh tesnob se je odločila, da mora nadaljevati z rednimi treningi. Stanka Prezelj je zdaj veteranka in ima neverjetno zbirko zlatih, srebrnih in nekaj bronastih kolajn s svetovnih in evropskih prvenstev. Bolj kot kolajne jo veseli, da se lahko udeleži veteranskih tekmovanj in da jo šport še vedno neizmerno veseli. Skok v višino je za Stanko umetnost. Pri skoku ji je všeč koncentracija - mir in sam skok. To so trenutki, ko si v transu, pravi in še danes jo zelo osreči, ko je stopalo prožno in jo odbije, odnese. Nepopisno! V športu jo navdušuje prisotnost znanosti, tehnologija treniranja, pravilna prehrana, psihična pripravljenost športnika za nepopisne rezultate. Ta zmes znanosti, umetnosti in gibanja v športu je tisto, kar jo zelo privlači. Veteranska tekmovanja so po eni strani “bič”, da redno trenira, po drugi strani pa zadovoljstvo, da je nekaj naredila zase. Po treningu se boljše počuti, ima več energije in radosti za delo, pa še druge težave se zmanjšajo ali pa celo izginejo. Ko hodi na veteranske tekme, se zabava in druži z enako mislečimi. Pravi, da šport ni manjvredno fizično delo. Umsko in fizično delo se dopolnjujeta in ohranjata mentalno in telesno zdravje. Za Stanko so tekmovanja zgolj test, da veš, koliko si trenutno sposoben preskočiti. Zdi se ji imenitno, da lahko še vedno vzame zalet in preskoči npr. 133 cm.

Stanka Prezelj je zelo vedra in pozitivna oseba. Ko razmišlja, kaj je tako lepega, ko si uspešen, je to, da ti ljudje sežejo v roke in veselijo s teboj. Tako je in je vedno bilo, pravi Stanka in dodaja, da je za športnika najhujše zlo, če se poškoduje ali zboli. Takrat ima srčno rano, bolečino in spoznanje, da mu ne more nihče pomagati, zato sočustvuje z vsemi športniki, ki se jim to zgodi.