Karavanke brez meja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 9. maj 2011 / 06:00

Za Gorenjce so Karavanke gorovje, ki loči Gorenjsko od Koroške. Po njih teče del slovensko-avstrijske meje. V letih 1945-1989 je po njih potekal del »železne zavese« … Še nikdar pa nisem pomislil, da so Karavanke tudi geološka meja med Afriko in Evropo. »Z geološkega vidika poteka po Karavankah meja med Afriko in Evropo. Tej ozki prelomnici geologi pravijo 'periadriatski šiv'. To je ena najpomembnejših mejnih črt v Alpah in loči severne Karavanke od južnih Karavank. Periadriatski šiv sega globoko v zemeljsko skorjo in se razteza več kakor 600 kilometrov daleč. Poteka od jezera Lago Maggiore v Tessinu čez sredino mesta Locarno do doline Veltlintal, prek doline Pustrice (Val Pusterie) in Ziljske doline (Gailtal) čez Karavanke na vzhod do Dravske doline …« Karavanke so se rodile pred kakimi 56 milijoni let, ko so izumrli dinozavri in ko je začela afriška plošča drseti proti severu, zadela ob evrazijsko ploščo in se je ta zato začela dvigati oziroma gubati. In prav takšna guba naj bi bile Karavanke. Rečeno še drugače: »Karavanke imenujemo pogorje, ki sega od Peči (Ofen) na zahodu do Uršlje gore na vzhodu in z dolžino 120 km predstavlja natanko 10 odstotkov celotne dolžine Alp. Največji del površine te gorske verige pripada Sloveniji: kar tri četrtine. V Avstriji leži pičla četrtina, le en odstotek na skrajnem jugozahodu pa sega na italijansko ozemlje. Na severu omejuje Karavanke reka Drava, na jugu reka Sava. Tako zamejene imajo površino okrog 5000 kvadratnih kilometrov …« Izvor imena? »Po eni teoriji beseda 'Karavanke' izvira iz keltske besede 'kar', ki pomeni 'skala'. Drugi poskus razlage se sklicuje na pojem 'karvank', kar je keltsko ime za košuto.«

Zgoraj navedenega ne pišem iz svoje vednosti, to sem prebral v knjigi-vodniku, ki jo je pred koncem lanskega leta izdala celovška Mohorjeva. Njen naslov: Karavanke brez meja. Podnaslov: Zgodovina in zgodbe, favna, flora, najlepše ture in izleti med Dravo in Savo ter Trbižem in Velenjem. Avtor: Gerhard Leeb. Knjiga, ki je bogato ilustrirana (žal so slike večinoma brez podpisov), ni gorski vodnik po Karavankah, z njihovih višin se razgleduje daleč na obe strani in nas po uvodnih oziroma skupnih poglavjih popelje tako po severni kot po južni strani – tako, da vodi skozi izbrane kraje. Severni itinerarij nas vodi od Trbiža na zahodu do Dravograda na vzhodu, južni v obratni smeri od Prevalj do Kranjske Gore. Na zgornjem Koroškem rojeni avtor nemškega rodu kaže očitno naklonjenost do Slovencev. Že na začetku navede tudi nekaj krajevnih imen, iz katerih se vidi, da je nemška različica le priredba slovenske: Gorintschach/Gorinče, Srajach/Sraje, Lipizah/Lipica, Tutzach/Tuce, Werouzach/Verovce, Strugarjach/Strugarje, Lukowitz/Lokovica, Muschkau/Muškava, Selkach/Želuče, Zedras/Sodraževa, Gonowetz/Konovece, Dobrowa/Dobrova, Woroujach/Borovje, Globasnitz/Globasnica, Podrain/Podroje, Goritschach/Goriče, Pogerschitzen/Pogerče.

Večino knjige zavzemajo opisi, napovedani v podnaslovu, od flore in favne do najlepših tur in izletov. Poseben čar pa ji dajejo zgodbe, ki jih v besedilo vpleta avtor. In ne nazadnje: biografije znanih Korošcev. To, da je pisatelj Peter Handke po materi slovenskega rodu, ste najbrž vedeli. V knjigi izvemo še več o njegovem poreklu in otroštvu. »Handkejeva mati Marija, rojena Siutz, je pripadala slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Njegov oče, nemški bančni uradnik Erich Schönemann, je bil leta 1941 kot vojak stacioniran na Koroškem. Ker je bil doma poročen, se je Handkejeva mati že med nosečnostjo poročila z nekim drugim nemškim vojakom, tramvajskim sprevodnikom Adolfom Brunom Handkejem. Kmalu po poroki se je 6. decembra 1942 rodil Peter Handke.« »Kmalu po koncu vojne se je moja mati spomnila na moža, in čeprav je nihče ni klical tja, se je spet odpeljala v Berlin,« piše Handke v Žalosti onkraj sanj. K moževim staršem je prvič odpotovala že pred koncem vojne, a se je vrnila. »Malo pred blokado Berlina 24. junija 1948 je družina, ki je medtem štela že štiri člane, ob jutranjem svitu zapustila mesto in se z vlakom odpeljala nazaj proti Grebinju. Čez mejo v Avstrijo so se odpeljali ilegalno v tovornem vagonu, ker niso imeli potnih listin. Za Petra Handkeja je bila ta dogodivščina, kakor se je pozneje spominjal, eno najmočnejših doživetij v otroštvu.« Svojo koroško otroštvo opisuje tudi v k knjigi Sršeni … Berite, pustite se zapeljati čez Karavanke brez meja.