Za nosom do vrha

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / nedelja, 8. maj 2011 / 06:00

Gora - Šentjungert (565 m) - Hrib sem odkrila povsem po naključju, ne da bi planirala vzpon nanj. Običajno je tako, če na vrhu hriba stoji cerkev, nanj vodi tudi planinska pot. Če pa se vmes rahlo izgubiš, ker je malce slabše označeno, greš pa za nosom in ravno tako prideš na vrh.

Tale današnji izlet bo opisan, izjemoma, v prvi osebi ednine, ker sem na začetku poti vedela le, da želim tja gor, do cerkvice. Niti nisem vedela, kam grem, niti kako se hrib imenuje.

Ko sem se iz Celja peljala proti Lopati, sem daleč pred seboj zagledala simpatično cerkev na enem od okoliških hribov. Odpeljala sem se do Gorice pri Šmartnem. Ko sem prišla do strnjenega naselja, bi morala parkirati avto, a ker ni bilo primernega prostora, sem se odpeljala še naprej, v desni smeri naselja. Spustila sem se po cesti navzdol, ki se je spremenila v makadam, še vedno sem se držala desno, ko sem pred seboj, na križišču poti, zagledala kapelico. Ob kapelici sem zavila levo in parkirala avto ob potoku. Ena makadamska pot je šla naravnost, druga pa je zavila desno. Šla sem po desni poti, mimo stare hiše, ki mi je delovala opuščeno, ampak mislim, da ni bila. Makadamska cesta zavije bolj v desno, se zmerno vzpenja, nato pa sledi oster ovinek v desno, pa še eden v levo. Pred seboj sem zagledala kovinsko lovsko opazovalnico. Sledim utrjenemu makadamu, mimo opazovalnice in do bližnje kmetije, kjer pot spet ostro zavije levo. Hoja čez dvorišče kmetije mi sicer ni bila nič kaj prijetna, ker sem slišala dva psa, človeka pa ni bilo nikjer nobenega. Nadaljujem mimo še dveh hiš. Cerkev, h kateri sem bila namenjena, je bila visoko, desno nad menoj. Makadam se položi, pot pa se obrne proti vrhu, na katerega grem. Kmalu dosežem razpotje poti, kjer je tudi kapelica in zagledam prve markacije. Ja, do sem je bila pot neoznačena, a z občutkom za orientacijo ni bilo problema. Pogledam okoli sebe in vidim, da markirana pot prihaja z leve strani, skozi gozd. Na desni strani je še nekaj hiš in vikendov, jaz pa nadaljujem v smeri markacij, po asfaltirani cesti. Kakšno razkošje, si mislim, a po drugi strani mi je hoja po asfaltu prava muka. Do vrha, do cerkve je še približno pet minut.

Planinski dom stoji tik pod vrhom Gore, ki na severni strani meji na spodnji del Savinjske doline. Dom je urejen v nekdanji mežnariji. Goro pogosto imenujejo tudi Šentjungert po razloženem naselju na pobočju in ob vznožju. Na vrhu je cerkev sv. Kunigunde iz druge polovice 14. stoletja. Kunigunda je bila žena nemškega kralja in cesarja Henrika II. Svetega. Baje so ga celo imenovali menih na prestolu. Zakonski par je podpiral duhovnike, ustanavljal samostane in zidal cerkve. Po moževi smrti je Kunigunda odšla v samostan in do smrti živela kot redovnica.

Kljub nizki nadmorski višini je Šentjungert lepo razgledišče; na severozahodu je Uršlja gora, na severu Paški Kozjak, v ozadju je Pohorje. Na vzhodu se kažeta Boč in Donačka gora, pogled na jug pa je ogrlica Posavskega hribovja, na zahodu se pogled ustavi na Menini planini, Rogatcu, Raduhi in vzhodnih dvatisočakih Kamniško-Savinjskih Alp.

Do jeklenega konjička sem se vrnila po poti vzpona, tista dva psa pri kmetiji pa sta se izkazala za povsem prijazna človekova prijatelja.

Nadmorska višina: 565 m

Višinska razlika: 300 m

Trajanje: 1 ura

Zahtevnost: 1 zvezdica