Medveda imata najraje sladoled

Medveda Jaka in Micka, ki živita v kletki pri lovskem domu v Mostah pri Žirovnici, sta že vrsto let pravi magnet za obiskovalce. Na dan pojesta deset do petnajst kilogramov hrane, najraje pa ližeta sladoled.

Moste pri Žirovnici - V zadnjih dneh verjetno ni Slovenca, ki ne bi slišal za prikupnega medvedjega mladiča, ki se je zatekel na kmetijo v Podvrh. Mala kosmata kepica že privablja obiskovalce pod Stari vrh, podobna atrakcija pa sta že vrsto let medveda pri gostilni Lovski dom Stol v Mostah pri Žirovnici, dva od trinajstih slovenskih medvedov, ki živijo v 'ujetništvu', in edina na Gorenjskem. »Na začetku so bile tu kolone obiskovalcev,« se spominja najemnik gostilne Vili Žurga, ki je pred trinajstimi leti iz Kočevja pod Stol pripeljal medvedja mladiča. »Bila sta v zasebni lasti, divjino sta videla le skozi kletko. Šlo je za brata in sestro iz istega legla,« je pojasnil. Samec Jaka je še danes pod Stolom, njegova sestra pa je pred osmimi leti med prevozom na parjenje poginila zaradi kapi. Žurga je kmalu za tem iz Kočevja pripeljal drugo samičko – Micko. Pod Stolom so se doslej skotili štirje mladički, enega je Micka nesrečno poležala, druge pa je Žurga oddal.

Da je medvedoma sploh lahko uredil domovanje, se je zaradi strogih predpisov boril pet let. »Vse je urejal odvetnik. Če bi se sam podal v papirno vojno, danes verjetno ne bi imel niti enega dokumenta,« pove. Medveda imata pri njem na voljo 370 kvadratnih metrov ograjene površine, zidan brlog, pretočen bazen, senčen in sončen prostor …

Skrb za velika kosmatinca, Jaka ima okoli 280 kilogramov, Micka pa sto manj, je vse prej kot mačji kašelj. »Ne upam biti z njima v kletki. Prav zato je pregrajena na več delov, da jo lahko varno čistim in prinašam hrano. Z mladičem sem se do enega leta trudil, da bi ga udomačil, pa ni šlo. Z njim sem sedel, se valjal po tleh, večkrat me je med igro nehote opraskal in mi strgal oblačila. Postavil se je na zadnje tace in se prevrnil name. Dokler ga obvladaš, gre, ko pa je ugotovil, da je močnejši od mene, sem raje odnehal. Nima se smisla izpostavljati, medved je zver. Če bi ga hotel udomačiti, bi moral biti ves čas z njim,« pripoveduje Žurga. Nekoč je na svoji nogi občutil tudi ostre zobe jezne medvedke, napadla ga je, ko je reševal mladiča, ki se je zagozdil v ograjo. »Čakal sem, kdaj bo zadihala, da sem potegnil nogo iz gobca …,« se spominja.

Pri hrani sta Jaka in Micka vse prej kot izbirčna, na dan pojesta od deset do petnajst kilogramov. »Medved poje vse, kar mu daš: zelenjavo, sadje, riž, kruh, krompir … Jesta tudi travo, posebej rada imata regrat, ne marata pa surovega mesa. Kot dodatek jima dodajam brikete, najraje pa imata sladoled, ki ga ližeta kar iz korneta. Rada se sladkata tudi z medom, okoliški čebelarji jima prinašajo satje …,« je naštel Žurga.