Bojim se, ko oči pretepa mamico (4)

Otroci so nemočne žrtve dogajanja v nasilni družini. Zato jih je treba slišati, jim pomagati in jih okrepiti, da bodo znali živeti brez vzorčkov nasilja - že v otroštvu in kasneje, ko odrastejo.

Za vse tiste, ki so občutljivi za bolečino otrok in njihovo žalost, priporočam v branje (in gledanje) knjigo Punčka in velikan. Napisala jo je Neli Kodrič Filipić, s prelepimi ilustracijami pa opremil Tomislav Torjanc. Želim si, da bi bila to knjiga za domače branje v višjih razredih osnovne šole ali za pisanje referatov v srednjih šolah. Želim si, da bi to knjigo dobil v roke vsakdo, ki postane starš. Še posebej pa bi jo moral prebrati vsak, ki mu je nasilje postalo način vedenja. Knjiga ni napisana kot pravljica, kajti življenje v nasilni družini ni nikdar bilo pravljica. Napisana je kot zgodba iz našega prostora in časa. V poduk nam je njeno sporočilo, kako se začarani krog nasilja vrti iz generacije v generacijo, dokler ga nekdo ne prekine. S tem ko pove naglas, čeprav šepeta. Ko postane velik, čeprav je majhen otrok. Premalo otrok govori o svoji bolečini in premalo je tistih odraslih, ki bi jih slišali. Zato je potrebno o nasilju v družini govoriti že v vrtcu, v šoli, v materinskih šolah, v šolah za starše. Ne samo o nasilju, ki se dogaja, temveč o načinih, kako se rešiti iz njega. In tu se začarani krog šele začne. Kako naj otrok zatoži nekoga, ki ga ima rad. Kako naj ga zasovraži? Otroci ne obupajo kar tako. Vedno znova verjamejo, upajo, verjamejo, upajo … Ko so že tisočkrat razočarani, začnejo verjeti, da si lepega ne zaslužijo. Tako začnejo delati škodo sebi ali drugim. Nasilje se nadaljuje, tako ali drugače. Dekleta poiščejo nasilne partnerje, fantje poslušne žene ali obratno. Tudi ženske so lahko nasilne, čeprav se o tem manj govori, kaj šele naglas razmišlja. Od enega primera, ko se razpravlja, kaj bi bilo treba storiti na tem področju, pa do naslednjega, ki spet pretrese javnost, pa se ponavadi ne zgodi veliko.