Za Slovenijo, dvajset let kasneje

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. april 2011 / 06:00

Jožico Drese, Bredo Wilkinson in Simono Krivec Bennett povezujejo tako izkušnja življenja v tujini in idilična leta na Bledu. Druži jih tudi skupna izkušnja prizadevanj za priznanje samostojnosti Slovenije pred dvajsetimi leti.

Lep pomladni dan jih je sredi aprila spet zvabil na Bled. Posedele so na sončni terasi Jožice Drese na Koritnem in se z navdušenjem spominjale vseh ovinkov na svojih bogatih življenjskih poteh. Jožica Drese, Breda Wilkinson in Simona Krivec Bennett so velik del življenja preživele v tujini, prav ljubezen do Slovenije pa je tisto, kar je pred dvema desetletjema združilo njihove poti.

»Ko pridemo na Bled, se počutimo doma, pravijo moji otroci,« pripoveduje Simona Krivec Bennett, ki s soprogom Davidom že nekaj let stanuje tudi na Poljšici pri Gorjah. Sredi šestdesetih let je kot podiplomska študentka jezikoslovja odšla v Veliko Britanijo, tam srečala svojega moža, se poročila in si ustvarila družino. »Rodila sem se na Hrušici in do desetega leta živela na Jesenicah. Potem smo se preselili v Dalmacijo, pa v Celje in iz Celja nazaj na Jesenice, kjer sem maturirala. Po diplomi na ljubljanski univerzi sem dobila britansko štipendijo za podiplomski študij …« Tam je na univerzi spoznala mladega asistenta, ki je kasneje postal njen soprog. »V Ljubljano sem se prišla samo še poročit,« pove z nasmehom. Z možem, akademikom, in štirimi sinovi je v glavnem živela v Londonu in potovala po vsem svetu. Ko so otroci odrasli, pa se je odločila, da si tudi v stari domovini ustvari dom. »Moja mama je bila Dalmatinka z otoka Brača, oče pa z Jesenic. V dogovoru z otroki smo se odločili, da si dom uredimo tu, na Bledu. Predvsem zaradi sijajne lege in čudovitega okolja. Vesela sem, da imajo moji štirje sinovi z družinami tudi v teh krajih »svoj kot«.«

Ko zagledajo hribe, se počutijo doma

»Moji pravijo, da se počutijo doma, ko zagledajo te čudovite hribe okoli nas. Celo snaha, po rodu Irka, čuti tako,« pravi Breda Wilkinson, Ljubljančanka, ki je mladost preživela v Ljubljani in je prav tako v šestdesetih letih odšla v London. Namenila se je ostati tri mesece, a je, kot pove v smehu, na svoj prvi prosti dan v Angliji spoznala svojega bodočega moža ter ostala za zmeraj. Tudi ona se je poročila v Ljubljani. Zanimivo: čeprav se takrat niso poznali, ju je avgusta leta 1965 poročil isti pater Roman kot zakonca Bennett; le štirinajst dni razlike je bilo vmes. Tudi njeni radi prihajajo v Slovenijo; oba otroka, sin in hči, kljub temu da vse življenje živita v Angliji, odlično govorita slovensko, gospa Breda pa je kot ljubeča babica ves čas razpeta med svojima dvema domovoma: enim v Londonu in drugim na Bledu.

Jožica Drese, po rodu Tržičanka, je svojega moža Gerarda spoznala pri sestri na Nizozemskem, ko sta bila njena sinova iz prvega zakona že odrasla. Še preden se je soprog, po poklicu zobozdravnik, pred leti upokojil, sta najprej kupila stanovanje ne Bledu, kasneje pa sta se odločila, da se za stalno preselita v Slovenijo – leta 2000 sta zgradila hišo na Koritnem, kjer zdaj živita bogato in aktivno življenje. Oba se ukvarjata z dobrodelnostjo – Gerard je rotarijanec, Jožica pa je leta 1998 ustanovila slovensko podružnico Inner Wheel kluba, v okviru katerega pomaga na področju izobraževanja, vzgoje in vzpostavljanju boljših medčloveških odnosov. S soprogom se aktivno vključujeta v družabno življenje na Bledu, veliko kolesarita, hodita v hribe, dvakrat letno pa se za dalj časa odpravita na Nizozemsko, kjer živijo trije od njunih skupaj štirih sinov z družinami.

Vojna jih je povezala

Vojna za samostojno Slovenijo je bila pred 20 leti tisti dogodek, ki je vse tri spet - in še bolj - povezal s staro domovino. »Bila sva na poti na morje, cesta pa popolnoma prazna,« se spominja tistega poletnega dne Jožica Drese. »Ko sva prišla k moji sestri v Dajlo, sva ugotovila, kaj se dogaja, in se po agresivnem govoru generala Adžiča, ki sva ga spremljala po televiziji, odločila, da se vrneva na Nizozemsko. Mož je imel tam ordinacijo in oba sinova, pa tudi moj mlajši sin je kot pilot že živel in delal tam. Kasneje se nam je pridružila še družina mojega starejšega sina. Ko se je tu vojna po desetih dneh končala, so otroci odšli, jaz pa sem začela razmišljati, kaj lahko naredim za Slovenijo,« je povedala drobna, a izjemno odločna gospa. Povezala se je s tedanjim jugoslovanskim veleposlanikom v Haagu in zunanjim ministrstvom v Ljubljani. Vse noči sta z možem prevajala in pošiljala časopisnim hišam članke in informacije o tem, kaj se dogaja v Sloveniji. Z njunim posredovanjem je v Slovenijo prišel takrat najbolj znani nizozemski novinar in objavil serijo vplivnih člankov v najbolj branem nizozemskem časopisu. »Imela sva tudi to srečo, da je bil možev dolgoletni pacient tedanji nizozemski zunanji minister Hans van den Broek, ki sva ga redno obveščala o dogajanjih v moji domovini,« se spominja Jožica Drese, katere soprog je leta 2007 za svoj prispevek ter podporo Sloveniji pri osamosvojitvi iz rok tedanjega predsednika Janeza Drnovška prejel medaljo za zasluge.

Povedala svojo resnico in ostala brez službe

Breda Wilkinson je bila na dan napada JLA na Slovenijo v Beogradu. »Takrat sem delala za srbsko firmo Yugocar. S sinom Gregom sem prišla v Ljubljano, kjer je sin na poti na morje želel preživeti nekaj dni s svojimi starimi starši, sama pa sem se službeno odpravila naprej v Beograd. Ob poslušanju radijskih poročil v avtu sem izvedela, kaj se dogaja doma. Poklicala sem moža v Anglijo in najela avto, da grem po sina v Ljubljano. Seveda to ni bilo mogoče, ker so bile barikade vsepovsod, zato sem se sama vrnila v London in od tam poskušala urediti tudi sinovo pot domov. Osem dni je trajalo, preden smo ga s skupino angleških turistov, ki so počitnikovali na Bledu, uspeli spraviti nazaj v Veliko Britanijo,« se spominja. V aktivno pomoč pri osamosvajanju in boju za mednarodno priznanje Slovenije se je vključila takoj po prihodu iz Beograda. »Organizirali smo se v kriznem centru in iskali načine, kako lobirati za Slovenijo. Nekoč sem morala organizirati celo telefonski pogovor med Margareth Thacher in tedanjim slovenskim predsednikom vlade Lojzetom Peterletom. Bilo je zapleteno, a mi je uspelo,« pripoveduje. Najbolj pa ji je v spominu ostalo sodelovanje v oddaji londonskega BBC, kjer naj bi kot Slovenka, ki že dolgo časa živi v Veliki Britaniji, predstavila svoj pogled na slovensko odcepitev. »Ko sem prišla v studio, sem ugotovila, da bo nasprotne argumente predstavljal profesionalni politik, predstavnik jugoslovanske ambasade,« pripoveduje. No, nisem se ustrašila, odločno sem pripovedovala o tem, da smo imeli plebiscit, ki ga je podprla velika večina Slovencev in da je bilo vse od takrat popolnoma jasno, kdaj in kako bomo postali samostojni. Po začetni naklonjenosti srbskemu predstavniku sem si priborila simpatije in zaupanje BBC-jevega voditelja in, verjamem, prepričala gledalce. Res pa je, da me je verjetno prav to sodelovanje v oddaji stalo službe v srbskem podjetju, katerega komercialna direktorica sem bila …«

Mama vojnega dopisnika

Simona Bennett je bila v času plebiscita z družino na Kitajskem. Še decembra leta 1990 je na jugoslovanskem veleposlaništvu dobila nov potni list, ker je staremu pretekla veljavnost. »Ko smo se po sedmih mesecih vrnili v London, je najstarejši sin Chris diplomiral iz zgodovine in novinarstva. Na veliko srečo se je prav v času, ko je bilo novinarjem posebej težko najti službo, zaposlil pri časopisu Daily Telegraph, kjer so ga takoj poslali poročat o dogajanju v Sloveniji. Zaradi mojega družinskega ozadja je zelo dobro poznal Jugoslavijo in tudi jezik je obvladal.« Še zdaj se spomni, kako so ga 21. junija peljali na letališče in kako ji je nekaj dni za tem ravnateljica dekliške gimnazije, v kateri je takrat poučevala, prinesla časnik Daily Telegraph s sinovim člankom na naslovnici: Slovenija v vojni, je bil naslov prispevka. »Pri komaj štiriindvajsetih je nenadoma postal vojni dopisnik! Zelo nas je skrbelo zanj, pa tudi za Slovenijo, zato smo organizirali demonstracije, z namenom, da britanska javnost izve, kaj se v resnici dogaja pri nas. Sama sem imela na šoli in v nekaterih klubih predavanja o Sloveniji in Jugoslaviji …«

Chris je po desetih dneh v Sloveniji nadaljeval kariero vojnega dopisnika. Najprej na Hrvaškem in nato v Bosni in Hercegovini. Njegova knjiga o razpadu Jugoslavije – Yugoslavia's Bloody Collapse je doživela kar osem izdaj. Leta 1999 je iz Sarajeva za nekaj let odšel službovat v Bruselj, a se je vrnil. Ne v London, v Sarajevo, kjer zdaj že štiri leta živi z družino in dela kot eden od namestnikov Valentina Inzka, visokega predstavnika mednarodne skupnosti za Bosno in Hercegovino.