Moja žena je hladna kot led in mi ne da (24)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 25. april 2011 / 06:00

… »Zelo odločno sem zapeljala do prvega Rent a car servisa na Vrhniki. Položila sem kavcijo in že čez petnajst minut sem se odpeljala v črnem cliu, povsem neopaznem, saj je bilo podobnih na cesti nič koliko. Parkirala sem nasproti vhoda v svojo hišo, poltovornjak mojega soseda me je praktično v celoti zakril. Želela sem vohuniti za njim …«

O tem, kako zelo boli, če ženska doživi prevaro, vedo tiste, ki jih je življenje že postavilo na realna tla. Poznavalci pravijo, da je bilo včasih prevar vseeno manj kot danes, saj tudi ni bilo toliko priložnosti zanje. Danes je povsem drugače, saj tisti, ki imajo v zakonu težave, sploh ne znajo več potrpeti. Stisniti zobe in si reči, da bo jutri bolje.

Ko prepisujem zgodbe mojih treh sogovornic, Marije, Lucije in Althee na papir, me sem in tja pritegnejo tudi njihovi glasovi, ujeti v zvočni zapis na diktafonu. Med pripovedovanjem se povišajo, postajajo grobi, jezni, sogovornice kdaj pa kdaj začnejo tudi kričati in zmerjati. Ampak tega sem že navajena, zgodb, ki sem jih že slišala, je bilo nešteto.

Althea svoje pripovedovanje o zasledovanju Tonija takole nadaljuje: »O tem, zakaj sem to počela, nisem dosti razmišljala. Tudi o tem ne, kaj bom morebiti videla. Nekaj me je gnalo, da sem rinila z glavo skozi zid, ne da bi se zavedala posledic, kaj bi bilo, če bi me pri tem vohunjenju ujel. Vedela sem le eno: kadar bom spet v Tonijevemu objemu, bo to brez sumničavih misli.

Motor avtomobila je ves čas tekel, zunaj je bilo peklensko mrzlo, mene pa bi zeblo, če gretje ne bi delovalo. Žal mi je bilo, da nisem vzela s seboj niti knjige, niti revije, da bi z branjem preganjala čas.

Okoli desetih se je začelo oblačiti, težki oblaki so se zgrnili nad ulico. Ko je zagrmelo prvič, se mi je zdelo, kot da je strela udarila v tla le nekaj metrov stran od mene.

Malo pred enajsto se odprejo vrata in na pragu zagledam Tonija. Še zmeraj je bil v kopalnem plašču, kar se mi je zdelo zelo čudno. Vedela sem, da je zmeraj odšel v svojo pisarno oblečen v obleko, če ne to, pa je imel na sebi suknjič in hlače primerne barve.

Pogledal je na uro, previdno pogledal po ulici gor in dol in se takoj nato umaknil nazaj na varno, v vežo. Po pločniku, na moji levi, sem zaslišala korake. Pod dežnikom vijoličaste barve, na katerem je pisalo »čokolada Milka«, je hitela ženska. Bila je močnejše postave, skozi ohlapen plašč pa so tudi moje oči zaslutile razkošno oprsje. Nenadoma se je ustavila in potegnila iz žepa telefon. Skoraj istočasno, kot se je na njenem obrazu zarisal nasmeh, so se vnovič odprla vrata, Toni jo je zagledal in ji pomahal, naj stopi hitreje.

Ženska je v naglici zaprla dežnik, potem pa je Toniju poletela v objem. Obraz ji je posul s poljubi, potem pa so se vrata za njima zaprla.

Vse skupaj se je zgodilo v manj kot minuti. Kljub vsemu pa se mi je zdelo, da sem se v tisti minuti postarala za sto let. Čeprav sem slutila, da se bo zgodilo nekaj podobnega, pa me je resnica razorožila in naredila še bolj krhko in ranljivo. Nekaj časa sem se obtoževala, da sem tepka, ker sem sploh želela razkriti Tonijevo skrito plat življenja, potem pa sem se, med jokom, smilila sama sebi. Enkrat proti poldnevu me je začelo tiščati na stran. Previdno sem se izvila iz objema parkiranih avtomobilov in zapeljala do prve gostilne, kjer sem odhitela v stranišče. Potem sem se usedla za mizo in naročila kavo.

S tresočimi prsti sem odtipkala Tonijevo telefonsko številko.

'O, čokoladica moja, kako je prvi dan v službi?' se je nemudoma oglasil. Napela sem vse sile, da je moj glas deloval kolikor toliko normalno.

'Krasno. Vsi so me že težko čakali,' sem se zlagala.

'Kaj naj prinesem za kosilo?' sem nato nadaljevala brezskrbno.

'Lahko pečenico, jaz pa bom ob štirih pristavil krompir …'

'Danes pridem malo prej,' sem ga prekinila.

'Čez kakšne pol ure bom že doma.'

Začutila sem, kako je zajel sapo.

'Velja. Že hitim v kuhinjo. Ti pa pazi nase. Lupčka.'

Na parkirišče, ki me je še čakalo, sem pripeljala v trenutku, ko je neznanka zapuščala mojo hišo.

Še ko je bila na ulici, se je večkrat ozrla nazaj in mu pomahala.

Ko je šla mimo avta, je sicer gledala v tla, vendar sem videla njen obraz povsem jasno in razločno. Morala je biti še starejša od mene, maskaro okoli oči je imela razmazano in zdelo se mi je, da so bili njeni lasje še zmeraj rahlo mokri od hitrega tuširanja.

Nisem mogla biti jezna nanjo. Zakaj bi le bila? Prepričana sem bila, da se ženski ni niti sanjalo, s kakšnim hudičem se je zapletla.

Malo sem še počakala, medtem pa so se vnovič odprla vrata in Toni je smuknil na ulico in z naglimi koraki odhitel v nasprotno smer. Na mizi pa sem potem dobila listek, na katerem je pisalo:

Piška moja. Sem pri zobozdravniku, upam, da se krompir ne bo preveč razkuhal. Nežno te objemam in poljubljam na najina skrita mesta.«

(se nadaljuje)