Debaterski sestanek

Kaj se je dejansko zgodilo 27. aprila 1941? V spomin na kaj praznujemo dan upora proti okupatorju? Že večkrat je bilo nakazano, a iz nezanesljivih virov oziroma iz druge roke, da se tistega dne ni zgodilo nič pomembnega. Nedavno pa smo dobili potrdilo iz enega najbolj zanesljivih možnih virov. V kapitalni monografiji Andreja Inkreta o življenju in delu Edvarda Kocbeka (In stoletje bo zardelo), ki jo je konec lanskega leta izdala založba Modrijan, je na strani 132 opomba, v kateri je citirano, kar si je 27. aprila 1971, ko so ob 30-letnici OF podeljevali posebna priznanja udeležencem ustanovnega sestanka, v svoj dnevnik zapisal Kocbek (ki ga na to slovesnost niso povabili). Kocbek trdi dvoje: »Prvič: zgodovina NOB ne pozna nobene oficialne ustanovitve OF. Tudi Antifašistična fronta ni bila takrat ustanovljena, kajti ta je obstajala že pred razpadom Jugoslavije, sam sem bil na enem njenih sestankov /v gostilni/ pri Kolovratu (ali pri Sokolu). Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za 'zgodovinski datum ustanovitve OF'. Drugič pa me na tistem debaterskem sestanku zato ni bilo, ker so mi bili komunisti tisti čas Hitlerjevega pakta s Stalinom upravičeno sumljivi, zato sem pogovor z njimi odklanjal vse do Hitlerjevega napada na ZSSR, prava OF se je začela z njimi oblikovati šele po tem datumu, poletje 1941 je izoblikovalo OF, posebno ko se je začela širiti novica, da v njej sodelujejo krščanski socialisti.«

Dne 27. aprila se torej na vse tiste »dneve OF« (v Jugoslaviji) in »dneve upora« (v samostojni Sloveniji) nismo spominjali dejanske ustanovitve OF, slavili smo neko partijsko manipulacijo, bil je le eden od številnih partijskih nategov. Kar trdi Kocbek, je pravzaprav »logično«, iz treh razlogov. Prvič: na sestanku, na katerem ni bilo Kardelja kot prvega moža KPS in Kocbeka kot prvaka krščanskih socialistov, niso mogli skleniti nič pomembnega ali celo usodnega, dejansko so lahko le debatirali. Drugič: komunisti so se za upor dejansko odločili šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, 21. junija 1941; dokler je veljal pakt Hitlerja in Stalina, so bili v shizofrenem položaju, v katerem tako ali tako niso bili zmožni sprejeti neke ključne odločitve. Tretjič: OF brez krščanskih socialistov ne bi bilo; na začetku so bili ravno Kocbek in njegovi tisti, ki so dali OF vseljudsko kredibilnost, bolj zaradi njih kot zaradi peščice tedanjih komunistov so se ljudje, ki so bili takrat še vsi vzgojeni krščansko, odločali, da se pridružijo NOB. Hecna je ta zgodovina, v kateri moremo dejstva, ki so sama po sebi evidentna, prav razumeti šele 70 let pozneje … Ves ta čas sem bil pristaš OF in NOB (in sem še), a se mi kljub temu oziroma prav za to zdi zamalo, da so nas takole nategovali.

Kaj torej storiti na dan upora 2011, 70 let pozneje? Praznovati ali ne? Obesiti zastavo ali ne? Odgovor (tudi moj) je seveda: da! Razloga sta vsaj dva. Prvič: to je eden od praznikov, ki jih je uzakonil državni zbor, zakone pa je treba – v imenu pravne države – spoštovati in se po njih ravnati, tudi če se z njihovo vsebino delno ali v celoti ne strinjamo. Drugič: treba je gledati tudi na vsebino, ne le na formo. Upor proti okupatorju, ki je pred 70 leti zasedel in razkosal Slovenijo, se tako ali tako ni mogel začeti na tem ali onem sestanku. Odločitev za upor ni bila enkratno dejanje tega ali onega dne, bila je proces, v katerem je ta odločitev zorela in dozorela. O domnevi, da odločitev za upor morda sploh ni bila smiselna, pa ne razpravljam, se je že zgodila.