Moč pogledov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 21. april 2011 / 06:00

V Galeriji Loškega muzeja bodo 17. maja odprli razstavo izbora del portretnega opusa slikarja Ivana Groharja. To bo hkrati tudi osrednji slovenski dogodek ob zaznamovanju 100-letnice slikarjeve smrti. Tako kot mnogi ljubitelji likovne umetnosti tudi direktorica Loškega muzeja Jana Mlakar verjame v njegovo ...

V zadnjem času zagotovo ne mine delovni dan brez misli na Ivana Groharja in razstavo njegovih portretov, ki jo ob zaznamovanju 100-letnice njegove smrti pripravljate v Loškem muzeju?

»Prav imate. Grohar je zadnje čase prava obsesija, tako moja kot kustosinje Barbare Sterle Vurnik in tudi drugih sodelavcev, ki pri pripravi razstave seveda pomagajo vsak po svojih najboljših močeh. Smo na vrhuncu priprav tako razstave kot kataloga, ki ob tako pomembnih dogodkih seveda sodi zraven.«

Zakaj odločitev prav za predstavitev njegovih portretov, ki sodijo v širšemu občinstvu manj znan del Groharjevega slikarskega opusa?

»Kot ste dejali, njegov krajinski opus slovenska javnost kar dobro pozna, Ivan Grohar pa je kot eden štirih vodilnih slovenskih impresionistov tudi trdno zasidran v naši zavesti, v Škofji Loki imamo več ustanov, ki nosijo njegovo ime, od galerije, šole do naselja. Manj znan pa je njegov portretni opus, ki doslej še ni bil celovito prikazan na enem mestu. Še eno vodilo, da razstavimo prav ta njegova dela, pa je dejstvo, da v naših muzejskih zbirkah hranimo kar sedem njegovih portretov. Prav slednji so bili na neki način izhodišče celotnega projekta, v katerega smo toliko lažje ugriznili po posvetovanju s poznavalcem Groharjevega dela, dr. Andrejem Smrekarjem iz Narodne galerije. Hkrati pa smo ob stoletnici želeli narediti tudi nekaj za stroko, torej dodatno, mogoče tudi na novo obdelati in analizirati Groharjeve portrete.«

Sedmim muzejskim portretom boste na razstavi dodali še nekaj »kosov« iz Narodne galerije in najbrž še od kod, mar ne?

»Preden smo začeli pripravljati izbor portretov za razstavo, smo opravili pregled celotnega znanega Groharjevega portretnega opusa. Ta je relativno obsežen, saj ga je ustvarjal vseskozi sočasno s krajinami. Če smo iskreni, so bili prav portreti tisti, ki so slikarja reševali iz eksistenčne stiske. Za razstavo smo tako pripravili izbor dvaintridesetih del, kar bo za nas kar precejšen finančni in organizacijski zalogaj. Ostale portrete so nam posodili v Narodni galeriji, Mestnem muzeju Ljubljana, NUK-u, Slovenski matici, nekaj del pa so nam za razstavo odstopili tudi zasebniki.«

Ste imeli pripravljena tudi sredstva za morebiten odkup kakšnega portreta?

»Že v preteklem letu smo načrtovali odkup enega od portretov, za katerega smo izvedeli, da je naprodaj, vendar pa je bila cena sorazmerno visoka in žal nam ni uspelo zagotoviti dovolj denarja za to. Kasneje se je tudi izkazalo, da ta portret niti ni več naprodaj. Lahko pa potrdim, da ga bodo lastniki vseeno posodili za razstavo.«

Je še veliko uradno dokumentiranih del v lasti zasebnikov?

»Težko bi rekli, da je posebej na Škofjeloškem še veliko Groharjevih del v zasebni lasti. To so še največkrat slike, ki jih je slikar naslikal za znane naročnike in so se potem prenašale iz roda v rod, pa se je kasneje izgubila sled za njimi. Nekaj takih »navidezno izgubljenih« portretov smo našli, kar je zelo pomembno. Lahko potrdim, da so bili zasebniki večinoma zelo ljubeznivi in so nam dela posodili za razstavo. Konec koncev z razstavljanjem in njeno objavo v katalogu slika dobi dodatno težo.

Groharjeva dela so sicer posebej v Sloveniji zelo cenjena, ker gre za enega štirih znanih slovenskih impresionistov, ker gre za dela avtorja, ki je za zgodovino slovenske likovne umetnosti zelo pomemben, hkrati pa so Groharjeve slike tudi po vsebini pisane na dušo slovenskim ljudem. V sebi imajo neko simbolno moč slovenstva. Seveda pa imajo poleg likovne in simbolne tudi naložbeno vrednost. Kar nekaj Groharjevih del je tudi v tujini, Beogradu, v Münchnu …«

Ste našli kaj nepodpisanega, a velja za Groharjevo delo?

»Imamo portret, ki ni podpisan in je prepoznan za Groharjevega. Portret je iz zasebne zbirke in je Loškemu muzeju zaupan v varstvo.«

Kako ste konceptualno zasnovali razstavo?

»Na razstavi želimo prikazati predvsem razvoj Groharjevega portretiranja od zgodnjih del, lahko bi rekli še študijskih portretov, preko njegovega obdobja realističnega slikanja, do zadnjih portretov, naslikanih v impresionističnem duhu. Na razstavo smo zajeli portrete, ki so nastali med leti 1892 in 1908. Zanimivo, da se je avtor prilagajal naročnikovi želji in pogosto slikal realistične portrete, hkrati pa ni odstopal od svoje slikarske pisave. V svojem delu nikoli ni popuščal v kvaliteti, nasprotno, vedno znova lahko na čudovitih portretih opažamo njegov talent, njegovo roko za risbo … Največ predstavljenih del bo olj na platnu oziroma les, nekaj pa bo tudi risb. Formati so različni od manjših, zelo intimnih, do monumentalnih.

Pripravljamo pa tudi izčrpen katalog vseh razstavljenih portretov z osnovnimi podatki, opisi in analizami naših strokovnih sodelavcev. Poseben tekst o Škofji Loki v Groharjevem času in nekaterih Groharjevih portretirancih piše dr. France Štukl. Oblikovalec postavitve in kataloga je Ranko Novak.«

Ja kakšen portret na vas naredil poseben vtis?

»Poseben naboj čutim v portretih ljudi iz Sorice. V teh slikah lahko začutiš njegov odnos do domačih ljudi in skozi tega spoštovanje in lojalnost krajem, kamor se je vedno znova vračal iz zanj tako neprizanesljivega tujega sveta.«

Skrb za likovno dediščino s Škofjeloškega je sicer le del dejavnosti Loškega muzeja, ki pa ji posvečate kar precejšnjo pozornost. Fond del, ki jih hranite v muzeju, je zelo bogat …

»Škofja Loka z obema dolinama in okolico je zibelka številnih likovnih ustvarjalcev, v naše kraje pa so prihajali tudi priznani slikarji, kiparji in fotografi od drugod, zato je naše zanimanje za likovno dediščino še toliko bolj razumljivo. V naših inventarnih knjigah v likovni fond sodi kar okrog 1200 različnih enot. Nekaj del je vključenih v naše stalne zbirke, v depojih pa pogosto poiščemo tudi dela, ki jih vključujemo v posamezne razstave in jih povezujemo z drugo slovensko likovno sceno določenega obdobja. Taka razstava je bila recimo Sledi slovenske grafične umetnosti, na kateri smo škofjeloške ustvarjalce umestili med ostale. Smo matični muzej za slikarje iz rodbine Šubic, imamo obsežno zbirko del Franceta Miheliča, tu so dela Franceta Pavlovca, Gojmira Antona Kosa, akvareli Avgusta Černigoja, dela Gvidona Birolle, zastopanih imamo kar nekaj avtorjev iz ljubljanske grafične šole, kot so Tomaž Kržišnik, Lojze Logar, Boris Jesih … Bogat je tudi naš fotografski opus nestorjev slovenske fotografije.«

Hkrati pa skupaj z obema kustosoma Barbaro Sterle Vurnik in Boštjanom Sokličem z razstavami v galeriji, ki nosi Groharjevo ime, zelo dobro sledite sodobnim umetniškim tokovom …

»Veseli me, da to opažate tudi sami. Kot umetnostna zgodovinarka po stroki imam veliko afiniteto do likovne umetnosti in lahko rečem, da se je v zadnjih štirih letih v naših galerijah zvrstilo nekaj izjemnih razstav, pomembnih tudi v slovenskem merilu. Predstavljamo tako aktualno umetnost, naj dodam, da tu na neki način izkoriščamo tudi »ozkost« eminentnih ljubljanskih galerij, znamo pa se odzvati tudi na posamezne obletnice ustvarjalcev, avtorskih skupin in podobno. Zdi se mi pomembno, da k sodelovanju povabimo tudi druge slovenske poznavalce posameznih področij umetnosti. Lahko rečem, da smo si z našo dejavnostjo v vseh teh letih pridobili tudi zvesto publiko.«