Strmolska Vilma (13)

Znamenite, z zelenjem zaraščene pergole se spominja tudi njihova nekdanja sobarica Anica Slavič iz Črešnjevcev, ki je deset let službovala pri Kunejevih. »Enim sem servirala na pergolo, drugim pa v obednico, da sem komaj vse znosila,« podoživlja zadrege ob obiskih številnih gostov. Za serviranje je imela seveda posebno obleko, črno z belimi pikami, za v trgovino pa spet drugo. Ljudje še dandanašnji pripovedujejo o njej, tako tudi gospod Franci Klemenčič, ki živi v bližini graščine: »Moj oče mi je pripovedoval, kako je bila gospa Anica lepa deklica in kako je lepo oblečena hodila po opravkih.«

Na posestvu so Kunejevi imeli tudi sadovnjak in vinograd. Tam so delali viničarji. Nekoč je šla Vilma z dekleti v gorico in je pokukala v eno izmed revnih viničarskih »hišic«. Takrat so jo na vso moč opikale bolhe, Kunejevi pa so jo potem še kregali, zakaj »hodi tja«.

V graščinskem hlevu je bilo več krav. Slavičeva se spominja, da jih je bilo devet. Imeli so tudi štiri konje, dva lipicanca in dva »šekasta«. Konjski oskrbnik je imel »svojo« uniformo. Imeli so tri kočije in ob posebnih priložnostih so se »zelo slovesno vozili«. Pa saj so bili imenitni ljudje in »edinstveno« bogati. Za gospoda Kuneja Anica še posebej poudarja: »Čula sem, da je bil imeniten, fini gospod in jako dober človek. Bil je bančni direktor.« Ko pa sem jo vprašala, do kdaj je pri Kunejevih živel Rus, je odvrnila: »Ne vem, kam je toti dedec izginil.« Večkrat se je že ob štirih zjutraj »drl«, zakaj služkinje še niso vstale, češ da je ura že sedem. Ob štirih so morale imeti že vse perilo obešeno na »štriki« (na vrvi). Cele gore perila so morale oprati na roke; povrhu vsega pa so morale biti vse sobe temeljito pospravljene. Anica se spominja, da je gospa vrgla kako »šibico« (vžigalico) v pajčevino ali na omaro, da bi kasneje preverila, ali so res vse pospravile.

Nekoč so se delavci uprli zaradi plač in so kar nekaj dni stavkali. Vilma je zvedela šele potem, ko jo je gospodična Lončarjeva vprašala, če zna »pomolzt« kravo. Seveda je znala, saj so imeli doma vedno po dve kravi in tudi konje. Prosila jo je, če lahko pomolze, saj so krave neusmiljeno mukale. Vilmi so se kar smilile: »Prov hudo je blo. Taka vimena so imele, da je kar narazen štrlelo. Pa kakšn derenje je bil!« Delavci pa so bili hudi nanjo, ker jim je vse »podrla«. Rekla jim je: »Jest nisem vedla. Bi bli pa povedal.«

Tudi Rusa delavci »niso smel videt«. Nekoč so mu z jajci »obmetaval« avto. Jezilo jih je, ker je bil tako domišljav. Gospo in njene otroke je služinčad spoštovala, knjaza pa niso trpeli. V Radgoni je zalotil hlapce, ki so se ponoči umivali in kopali v njihovem bazenu. Nagnal jih je in zahteval, da morajo naslednji dan bazen izprazniti in razkužiti, češ da se ukvarjajo z živino in so umazali ves bazen. Ti so iz jeze obljubljali, da ko bo knjaz odnesel pete, bodo šli takoj nazaj v bazen. »Pa ne samo to, še uscal se bomo vanj,« so vpili. In res se je tako zgodilo. Naslednji dan pa so se na vso moč smejali, ko so v bazenu zagledali knjaza. (se nadaljuje)