Dekle in kmet iz domače vasi

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 20. april 2011 / 06:00

Na razstavi izbranih portretov Ivana Groharja bo na ogled 32 njegovih del v različnih tehnikah in formatih, med njimi dve izmed njegovih zgodnejših del, ki jih je ustvaril v študijskih letih: Dekle iz Sorice in Kmet iz Sorice.

Kot soavtorica razstavo pripravlja tudi višja kustosinja Loškega muzeja Barbara Sterle Vurnik, prav tako avtorica enega od strokovnih zapisov v obsežnem katalogu, ki bo izšel ob razstavi. Za tokratno predstavitev v Galeriji  Snovanj je izbrala dva portreta, ki jih hranijo v zbirki Loškega muzeja. Obe deli nam opisuje v natančni analizi.

Slika Dekle iz Sorice, ki je nastala leta 1893, je verjetno Grohar naslikal poleti, ko se je vrnil v Sorico in ko je že imel za sabo prvi letnik graške slikarske šole. Le ugibamo lahko, če bi bila to lahko simpatija Neža Pintar, toda podobnosti z obrazom, kot v sliki Sv. Neža, ni, pa tudi po fotografiji je precej drugačna. Na portretu nosi značilno kmečko oblačilo s kratkimi rokavci in t.i. kiklo z modrcem, verjetno s predpasnikom, na glavi pa značilno naglavno ruto. V desni roki drži cvetlico. Kako rad se je Grohar takrat, ko je bil doma, v Sorici, družil s tamkajšnjimi ljudmi, preden se je jeseni spet vrnil v šolo, v drugo študijsko leto, piše Armič: »…rad je šel s kosci v planino na veselo košnjo, da je tako zaslužil za prehrano in obnovil vesele proste dni nekdanjega domačega življenja.«

Dekle iz Sorice (1893) je še posebej avtentično podana podoba kmečkega dekleta. Njeno preprostost je Grohar nakazal z mehko barvo zdrave rdečice na obrazu, ki izdaja dekličin podeželski milje. Posebej se je posvetil slikanju oblačila in njegovih gub, ki prav tako izkazuje njeno preproščino. Tople žive barve in cvetlica v roki dajejo portretu neko poetičnost in radost, poudarjeno senčenje pa mu dodaja ekspresivnost. Predvsem se je avtor tu vidno poukvarjal s svetlobnim odsevom beline oblačila. Ta se razliva v komaj zaznavnem in kot dih mehkobnem obrisu ob robu obraza in teče vzdolž njegove desne strani, vse dokler komaj vidno ne izgine med temnine. Slednje slikovito poudarjajo plastičnost dekličinih ličnic in njene obrazne fiziognomije. Temnejši, osenčeni deli dajejo obrazu trden značaj. Vse to je naslikano presenetljivo bolje v primerjavi z nevešče naslikano levo roko, ki nakazuje Groharjev problem s figuro. Desna roka je naslikana bolje in tudi lasje so podani dovolj mehkobno, tu in tam s svetlobnimi odsevi. Mladostna lepota se meša z otožnostjo dekličinega ekspresivnega pogleda.

V naslednjem letu 1894 je nastal portret Kmet iz Sorice. Ker gre za šolsko leto 1893/94, je slika morda nastala v šolskih počitnicah, ko se je Grohar spet vrnil v Sorico na počitnice. Starec je naslikan v suknji s kravato. Njegov urejen videz in lasje, skrbno počesani na stran, kažejo, da se je za portret posebej uredil. V smislu slikanja in risbe je v podobi naslikanega starega moža najbolj očitna kvaliteta, bolj se sprosti v barvi, ki je že bolj ekspresivna, in opredeli tako pogled kot plastičnost obraza. Te tri portretirance vidimo resda kot anonimne osebe, toda zato je morda proces identifikacije z njimi toliko večji, saj portret tako preide na raven kolektivnega.

V primerjavi z dekletom je Kmet iz Sorice v vseh omenjenih vidikih še ekspresivnejši. Rdečica nosu in lic je še bolj jasno poudarjena, že celo skoraj karikirana, utrujenost je zaznavna v podajanju barve kože, gube so podane zelo izrazito. Tudi brada in lasje kažejo pretanjen občutek za detajl. Poudarjeni so odsev svetlobe na konici nosu in svetlobni valovi v laseh. Oba portreta sta daleč od idealiziranih podob, zlasti starec je podan zelo naturalistično.

Obe sliki sta primera slikarjevega poskusa prodiranja preko zunanje podobe v portretirančevo notranjost. Že od nekdaj veljajo oči za tisto najneposrednejše okno človeške duše, a še bolj je pomemben njihov pogled. Pri slikanju obrazov so se umetniki tega še posebej zavedali in se zato tako veliko ukvarjali prav s tem. Ko govorimo torej o pomenu obraza pri Groharjevih portretih, tako ne moremo mimo pojmov percepcije in reprezentacije pogleda, torej ključnih sestavin, od katerih je odvisen učinek slike na gledalca. V pogledu se ne nazadnje odvija vsa tista čarobna scenografija, zaradi katere je podoba portreta lahko več kot le veristični dokument in s katero portreti najbolj »privežejo« gledalca na sliko.