Velika tedna 2011

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. april 2011 / 06:00

»Ko je cvetna nedelja mimo in se začne veliki teden, se ljudje drže večinoma doma in se pripravljajo na velikonočne praznike. Prvi trije dnevi so še kar delavniški. Postiti pa se začno ponekod že v sredo. Doma imajo ženske polne roke dela. Hišo je treba očediti, preden se začne dolgotrajno poljsko delo. Za praznike mora biti vse čisto in snažno. Pohištvo, posteljnina, obleka, vse mora ven na pomladansko sonce. Brišejo, iztepajo, žehtajo. V hiši se je nabralo za podobami in pod stropom dosti prahu in pajčevin. Vse to je treba očistiti. Po kotih so se pokazale mišje luknje, treba jih je zadelati. Okenca so na stežaj odprta in ves zatohli zrak dolgih zimskih mesecev se umika pomladanski sapi. Nato si ženske pripravijo apnenega beleža in hišo pobelijo. Še po sajasti kuhinji skušajo prikriti bleščečo črnino …«

Z gornjimi besedami je Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev povzel tisto, kar je bilo treba še sredi minulega stoletja v zadnjem tednu pred veliko nočjo postoriti v hiši. Pa se vprašajmo, ali so te besede pol stoletja pozneje še kaj aktualne? Mišjih lukenj je po slovenskih domovih vse manj, črne kuhinje, v kateri bi se še kuhalo, najbrž nobene več. Tudi delitev na gospodinjska in gospodarska, notranja in zunanja, ženska in moška dela je ponekod komaj še zaznavna. Vse več je moških, ki pospravljajo po hiši in pobelijo stanovanje. Sicer pa je treba priznati, da je bila ta navada, da se v tednu pred veliko nočjo oziroma vsaj enkrat v letu vse »počedi«, ne le v duhu (molitev in meditacija), ampak tudi v telesu (post) in v hiši, več kot primerna in zgledna tudi za naš čas. Mogoče bi k vsemu dodali še poziv, ki je ekološki in v duhu časa: da bi vsak pospravil tudi okoli hiše oziroma po zemljiščih, katerih lastnik je – po bregovih potokov in rek, v zakotnih grapah in globelih, kamor smo v minulih letih odložili male gore odpadkov, misleč, da smo se jih tako odkrižali. Pa so še zmeraj tam, kjer so in po svoje čakajo na vstajenje in odrešenje.

Letošnja posebnost je tudi v tem, da bo tistemu pravemu, velikonočnemu, sledil še en »veliki« teden. Tisti od velikega ponedeljka do bele nedelje, od 25. aprila do 1. maja. »Velik« bo zato, ker bo v njem cela vrsta prazničnih oziroma dela prostih dni, kakor za koga. Veliki ponedeljek je že tako ali tako najbolj sproščeni del velikonočnih praznikov, ko odpadejo vsi duhovni in postni zadržki in se ljudje spet do sitega najejo in tudi kaj popijejo, se obiskujejo, nabirajo pirhe in ob tem veselo pogovorijo … Torek bo navaden dan, v sredo pa spet praznik, dan upora proti okupatorju, ki ga eni praznujejo, drugi pa tudi na ta dan uporno delajo in na ta način pokažejo, da ga ne praznujejo. Ta in dan reformacije sta po mojem opažanju tudi edina od državnih praznikov v Republiki Sloveniji, ko eni zastave obesijo, drugi pa – spet demonstrativno – ne. Je že tako. No, konec tedna bo spet prazničen za vse. V nedeljo in še v ponedeljek za njo bo praznik dela, na katerega je, ko mu je že leta 1955 za patrona spravno postavila Jožefa delavca, pristala tudi Cerkev.

Pred nami sta torej kar dva velika tedna. Velika zato, ker bo v tem času veliko praznikov in možnosti za praznovanje ter za pasivni ali aktivni oddih in rekreacijo. Zares velik praznik je seveda velika noč, a tudi prvi maj in dan upora ne bosta v njeni senci. Sicer pa je dejanska veličina teh praznikov odvisna od tega, koliko je v duhovno ali svetno praznovanje pripravljen vložiti vsak sam. Koliko sebe je pripravljen in zmožen podariti (»žrtvovati«) na prazničnem oltarju. Kdor več daruje, tudi več pričakuje in nemalokrat tudi prejme.