"Nisem upanje, Nick Vujičić je samo človeško bitje iz mesa in krvi"

Besedilo: Klavdija Prosenc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 18. april 2011 / 06:00

Sobotno dopoldne. Sedimo v dnevni sobi njegovih sorodnikov na Bledu. "Pa šta ste vi meni?" vpraša Nick, fant, ki se je rodil brez rok in nog, a ima neizmerno voljo do življenja. Po krajši razpravi ugotovijo, da je Olga Arsov sestrična v drugem kolenu, Jovan Vujičić iz Ljubljane in Milan Vujičić iz Murske Sobote pa bratranca v drugem kolenu. Končno so se srečali!

Nick Vujičić, 28-letni fant avstralsko-srbskih korenin, je končno prišel tudi v Slovenijo. Še v torek mi je Steve Telzerow, eden od organizatorjev, namignil: »Nick je prišel v Slovenijo delat, Nick tu ni na počitnicah, a si bo vendarle vzel tudi nekaj časa, da spozna svoje sorodnike.«

Je odličen motivator, čudovit in topel sogovornik, ki je v teh dneh neutrudno delil upanje, odgovarjal na novinarska vprašanja in bil na voljo vsakomur, ki si je želel objema po nastopu, a v četrtek se zalomi. »Ne morem več, odpovej, prosim, vse intervjuje, moram počivati, v soboto me čaka velik nastop v Ljubljani,« je priznal Stevu, ki je še dodal: »Nič čudnega, nekaj takšnega sem pričakoval, to je prehud tempo še za zdravega človeka.« Vzel si je dan počitka, nato pa nadaljeval s polno paro. Zdi se, da ga nič ne more ustaviti.

Nastopi sobotno dopoldne. V popolni tajnosti Nick obišče Bled. Na dvorišču hiše na Bledu, kjer domuje gospa Olga Arsov z družino, njegova sestrična v drugem kolenu, vlada prijetno vzdušje. Gospa Olga je navajena sprejemati obiskovalce, saj v hiši na Bledu domuje Binkoštna cerkev in društvo Doulos, društvo za svetovanje in pomoč odvisnikom in njihovim svojcem. A tokratno srečanje bo nekaj posebnega. Prvič bodo srečali Nicka Vujičića, Nicka, o katerem so tako zelo veliko prebrali, Nicka, ki navdihuje številne ljudi po svetu, »on je naša kri«, rečejo ponosno vsi v en glas.

Vsi po malem pa se sprašujemo, kakšen je Nick v resnici? Nas bo spravil v zadrego, se bomo znali obnašati, nas bo začarala njegova energija, njegov nasmeh? Končno pripelje avto na dvorišče in iz njega stopi tudi Nick z Bryanom Carterjem, ki je eden izmed treh Nickovih spremljevalcev, ki so ob njem dan in noč. Trenutek zadržanosti, trenutek »ne vem, kako naj se obnašam, kam naj gledam«, izgine v trenutku, ko zaslišimo Nicka in njegov: »Give me a hug, it's OK, give me a hug. No worries man!« (Objemi me, daj objemi me, bodi brez skrbi.)

Druščina veselo klepeta in zdi se, kot da so se nazadnje srečali pred kakšnim mesecem, ne pa, da se vidijo prvič. Nato besedo prevzame gospa Olga in zbrane povabi na kavo in kremne rezine, ki jih je spekla po receptu babice. Pogovor kaj hitro nanese na ribičijo, saj je Nick strasten ribič, zato mu Jovan, njegov bratranec v drugem kolenu, ki živi v Ljubljani, tudi obljubi, da ga bo prihodnjič, ko pride, odpeljal lovit ribe. Tokrat ne bo nič, saj Nick potrebuje posebno palico, ki jo lahko upravlja sam s pomočjo svojih dveh prstov. »A ti pecaš?« mu odgovori Nick v skorajda tekoči srbščini. Tudi sicer si Nick pomaga z angleščino le, ko išče kakšno besedo. Okrog njega so zbrani vsi bratranci in sestrične v drugem kolenu z otroki, ki živijo v Sloveniji. Iz Murske Sobote je prišel gospod Milan Vujičić z družino, iz Ljubljane gospod Jovan Vujičić, blejska gostiteljica pa je gospa Olga Arsov. Družina je na prvem mestu, poudari gospa Olga, Jovan pa doda, da ni dneva, ko se ne bi slišali, tudi z drugimi prek luže. »Za njega smo vedeli, ampak ne tega, da je brez rok in nog. To smo izvedeli kasneje. Potem je on sam začel spraševati po svojih koreninah, potem smo stopili v akcijo, zdaj ga pa imamo,« z navdušenjem pove gospod Milan.

»Največ kontakta imamo z njegovo teto Miro iz Avstralije, Nick pa živi pri čiki Voji v Kaliforniji, ki je pred časom umrl,« mi sorodstvene vezi razloži gospa Olga. Sproščen klepet se nadaljuje in iz Nicka privre: »Ja sam jako sretan, što ste svi believers!« Tudi sicer je vera v Boga njegovo vodilo. »Nisem upanje, Nick Vujičić je samo človeško bitje iz mesa in krvi, ima svoje vzpone in padce, lahko navdihne mnoge, a pravi navdih in pravo upanje je Bog, on te ne bo nikoli razočaral.«

Nick s svojim pozitivnim pristopom do življenja pritegne mnoge. Kdo pa navdihuje njega? »Ime mu je Phill Toth, prihaja iz Kalifornije, pri 22 letih pa je ugotovil, da ima amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), kar pomeni, da so mu počasi začele odpovedovati mišice po vsem telesu in ni bilo stvari, s katero bi lahko prelisičil bolezen, smrt se je zdela tako zelo blizu. Namesto da bi se smilil sam sebi, je naredil spletno stran (www.philtoth.com), da bi spodbujal druge. Mislil sem si, če on lahko navdihuje ljudi po vsem svetu, kaj bom naredil sam? Lahko se premikam sam, zdrav sem, nič me ne boli, z mano je vse v redu, zato sem začel tudi sam kot Phill voditi motivacijske delavnice. Pravzaprav boste še več lahko izvedeli v knjigi, ki sem jo napisal in bo v Sloveniji izšla julija.« Nato pa še samozavestno doda: »A ko mi je zares težko, se obrnem k Bogu.«

Ljudje se še vedno zelo težko sprijaznijo z drugačnostjo. Invalidi na vozičku jih še vedno spravljajo v neroden položaj, ne vedo, kam naj gledajo, kako naj se obnašajo. »Ja, res je, tudi sam velikokrat čutim to, a upam, da sem tudi sam nosilec sprememb, ki se bodo morale zgoditi v družbi. Čas je, da otroke s posebnimi potrebami nehamo skrivati po domovih, čas je, da zaživijo dostojno življenje, čas je, da jih družba sprejme medse. Čas je, da spoznamo, da so tudi invalidi enakopravni člani družbe, ki nas lahko veliko naučijo,« pravi Nick.

Na sprehodu po blejski promenadi so se sorodnikom svetile oči. Nick ni bil nemočan fant na vozičku brez nog in rok, bil je izredno karizmatičen fant, ki življenje zajema z veliko žlico in ki nas lahko marsičesa nauči. In prav gotovo ga boste v prihodnjih letih še lahko srečali na Bledu.