Moja žena je hladna kot led in mi ne da (23)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 16. april 2011 / 06:00

… ''Zakopala sem obraz v mehkobo puloverja, z roko sem mu segla za vrat, ga poljubljala in stiskala k sebi, kot da ga nisem videla pol stoletja, ne le nekaj tednov.

»No, no, no,« je govoril in me gladil po hrbtu, potem pa me je prijel za brado in poljubil s tako močjo, da mi je vzelo sapo. Prosim, ne obsojajte me, če povem, da sem se začela jokati, pri tem pa sem mu dovolila, da me je objel okoli ramen.''

… ''Tisto popoldne sem bila lačna njegove bližine, malo mi je bilo mar za drobne signale, ki so se prebujali v glavi. Z odločno kretnjo sem jih porinila vstran in dovolila strasti, da me je prevzela in potopila vase. Toliko sem še bila prisebna, da sem zagrnila okna, kajti nisem želela, da bi videl moj trebuh, ki je zaradi številnih pic in hamburgerjev žalostno spremenil svojo podobo. Ko sva, enkrat proti polnoči, obležala drug zraven drugega, sem si želela le tega, da bi se naspala.

Morda je slutil, da ni vse tako, kot bi moralo biti, ne vem, kajti proti jutru, bila je še trda tema, sem spet začutila njegove ustnice na sebi. Drsele so po topli koži do najbolj skritih kotičkov, kjer so za hip obstale in me nežno ljubkovale toliko časa, da sem ga v solzah prosila, naj ne odneha, kajti če bi, bi me nepotešenost porinila v blaznost in neskončno predanost njegovim dotikom.

On je bil tisti, ki je vstal prvi, pripravil mi je zajtrk (med, maslo, kruh s semeni in vroče mleko) ter mi ga prinesel v posteljo. Nikamor se mi ni mudilo. Skupaj sva pojedla in se smejala smešnicam, ki so jih predvajali na nekem tv-programu. Bilo je malodane kot v raju. Manjkali so le angelčki, ki bi igrali na fanfare.

'Danes bom s teboj, sploh ne bom šel v pisarno,' mi je oznanil, ko je dvignil pladenj, da ga odnese v kuhinjo.

Razveselila sem se. Vseeno pa si nisem mogla kaj, da ga ne bi vprašala, ali greva skupaj v mesto, ker je bil hladilnik že na pol prazen.

Ko se je vrnil k meni, je zlezel pod odejo in me stisnil v svoj objem. Zaprla sem oči in se predala njegovim rokam. Minevale so ure, midva pa sva še zmeraj ležala v postelji in uživala.

Ko je končno zadremal, sem lahko malo bolj trezno razmišljala. Čudno se mi je zdelo, da se mu ni nič mudilo za računalnik. Prej je nenehno sitnaril, da mu je škoda vsake minute, ki je ne posveti svojim strankam. Narahlo sem dvignila rjuho. Stegnila sem roko proti omari, da bi pogledala, koliko je ura. Njegov mobitel je bil ugasnjen. Mrtev. Čudno …

Naslonila sem se na komolec in ga opazovala. Zame je bil najlepši moški, kar sem jih kdaj spoznala. Prebudila sem se zarana, on je bil obrnjen proti oknu in slišala sem, da je narahlo smrčal. Neslišno sem se izmuznila s kavča, in, še vsa omotičena, odmotovilila v kopalnico. Voda, ki je stekla po koži, me je zbistrila in spravila k pameti. Vsaj upala sem, da je bilo tako.

'Ali greš danes v službo?' je zaklical Toni, ki se je v tem času, ko me ni bilo, že prebudil.

Prikimala sem in se zlagala, ne da bi imela vsaj malo slabe vesti.

Med nama je veljal tihi sporazum, da takrat, ko v kopalnici zapreva za seboj vrata, pomeni, da greva na stranišče in da ne želiva, da naju drugi moti.

Slekla sem se in se gledala v ogledalo, ki je pokrivalo večji del stene zraven tuš-kabine. Nisem se slepila. Vame je zrla ženska, stara pol stoletja, z gubicami okoli ust, oči in po vratu. Življenje mi ni prizanašalo, vsaka bolečina, ki je oplazila mojo dušo, je na obrazu pustila neizbrisne sledi. Naslonila sem se na poličko in se povsem resno vprašala, zakaj, za vraga, je Toni z menoj?! Oblekla sem si hlačni kostim, da sem si lahko nadela tudi puli. Okoli ovratnika sem si zavezala ruto v medlo zeleni barvi. Toni mi je pomagal obleči plašč, v predalu je poiskal rokavice in mi jih ponudil. Radovednost mi ni dala miru, morala sem ga vprašati, kaj bo počel čez dan. Pogledal me je in me pobožal s svojimi smejočimi očmi, ter dejal, da bo delal. Poljubila sva se, potem pa sem stekla skozi vrata. Imela sem občutek, da mi je v lastni hiši gorelo za petami. Zelo odločno sem zapeljala do prvega Rent a car servisa na Vrhniki. Položila sem kavcijo in že čez petnajst minut sem se odpeljala v črnem cliu, povsem neopaznem, saj je bilo podobnih na cesti nič koliko. Parkirala sem nasproti vhoda v svojo hišo, poltovornjak mojega soseda me je praktično v celoti zakril. Želela sem vohuniti za njim …"

(se nadaljuje)