Bojim se, ko oči pretepa mamico (2)

Časi naj bi bili takšni, da postajamo ljudje vedno bolj nestrpni, nasilni. Bolj kot razmišljam o tem stavku, manj verjamem vanj. Čeprav bi do nedavnega še dala roko v ogenj, da to drži. Kdo določa stopnjo nasilja? Vsak posameznik. Vsak izmed nas je tisti, ki se mora v danem trenutku odločiti, kaj bo storil in kakšne bodo posledice njegovega dejanja. To, kar onemogoča odgovornost pri tem, pa je: naše pojmovanje nasilja, toleranca do nasilja, iskanje izgovorov za nasilno vedenje, nasilje kot sredstvo za reševanje konfliktov in ukrepanje ob nasilju. Ne moremo prevzeti odgovornosti za dejanja, dokler smo prepričani, da klofutanje, brcanje, besedno nasilje niso nasilna dejanja. Kje je meja? Prestavili smo jo sami od sebe, kot živali, ki sledijo svojemu nagonu. V podivjanem krdelu nihče ne izstopa, če nekoga pomendra pod seboj. To ni nič takšnega … to ni nič hudega. Samo enkrat ji je razbil čeljust? Čeprav je veliko govora o ničelni toleranci, smo še daleč, daleč, daleč od nje. Bolj ko o njej govorimo, bolj nam vsakdanji dogodki potrjujejo, da se nam odmika. Nasilnež ne more prevzeti osebne odgovornosti za svoja nasilna dejanja, če mu izgovore kar polagamo na jezik. Časi so takšni. Stres, brezposelnost, napetost, finančne stiske sprožajo nasilne reakcije. Mar res? Če to res drži, ali potem vsi brezposelni, bolni in tudi podjetniki, ki se borijo za svoj obstoj, pretepajo svoje partnerje in otroke? Ali smo si to zamislili za izgovor samo za tiste, kot jim radi rečemo »iz socialnega dna«? Ni potrebno vztrajno slediti dnevnim dogodkom, da ugotovimo, da je nasilje doma tudi pri eliti. Le malo bolj prekrito je, malo bolj na dnu …, vsaj do takrat, ko ga ne najdejo novinarji. Predaleč smo šli z izgovori in z vsem skupaj. Vsak lahko vsakogar pošlje v tri p…, vsak lahko dobi svojih pet minut slave na radiu in televiziji, da si le upa reči, pljuvati, pokazati, kaj si upa. Dovolj izgovorov je bilo. Družba je taka. Družba ste vi, jaz, vsi.