Moja žena je hladna kot led in mi ne da (22)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. april 2011 / 06:00

Zgodba Altheje, Marije in Lucije je spodbudila gospo Sonjo, da se je odločila, da bo tudi ona povedala kakšno zgodbo, ki se je zapisala po takih in drugačnih izkušnjah z internetnimi zmenki, ki bodo, kot kaže, v prihodnosti postali vedno bolj pogosti. Realnost nas, žal, sili, da celo prosti čas namenjamo službi, za druženja pa potem ni ne volje ne priložnosti. Prav tako je omamljenost tista, ki ljudi žene v naročje tistih, ki so vešči manipuliranja in vedo, kaj potrebujejo osamljene ženske in česa so željni moški, ki jih žena doma zanemarja.

Althea zase pravi, da prav tako sodi v kategorijo ''ranljivih in osamljenih'' žensk. Ko se je v stiski zatekla k prevari, v kateri je želela preizkusiti svojo ''veliko ljubezen'' – Tonija, ji ni bilo lahko pri srcu. Z njim se je začela dopisovati pod drugim imenom in ko je od njega dobila ''vroče'' pisemce, je mislila, da bo umrla od hudega.

»V njem je zapisal, da sem na priloženi fotografiji, ki sem jo ukradla na internetu, zelo lepa. Besede so mi vzele sapo. S tresočimi nogami sem se opotekla do omare, vzela s police kozarec in si natočila borovničevca. Izpila sem ga na dušek. V meni je vrelo kot v kotlu, ki ga bo zdaj zdaj razgnalo. Ko sem se zbrala, sem mu odpisala nazaj: 'Cenjeni gospod, tudi vi niste napačni.' Začela sem se zavedati, da postajam mačka, ki se igra z miško.

Po licu so mi tekle solze, medtem ko sem mu odgovarjala. Že kmalu je prišel v protinapad, in mi začel dvoriti, pisati ljubeznive in sluzaste besede o tem, kako bi prišel kamorkoli že in me objel in pocrkljal. Ne pomnim, kdaj sem nazadnje izrekla toliko grdih besed na kupu.

Ko pa mi napiše, da živi v lastni hiši, me je skoraj vrglo pod strop od ogorčenosti. Si moreš misliti: lastil si je hišo, ki ni bila njegova, tisto, ki sem mu jo lahkoverno ponudila, da v njej živi tudi med mojo odsotnostjo. Ne morem in ne morem verjeti, da sem mu tako lahkotno zaupala,« je s tresočim se glasom pripovedovala Althea.

Nato pa je nadaljevala: »Takrat mu sploh nisem bila več sposobna odgovarjati. Na hitrico sem se poslovila in ugasnila računalnik. Stekla sem v kopalnico in se, zardelih in objokanih oči, zazrla v ogledalo. V njem sem videla pretreseno, zmešano in trapasto babo, ki se je v osamljenosti pustila zapeljati barabinu, ki je še nadvse dobro vedel, kako ravnati z ženskami, da jih lahko ožame kot zrele limone. Zagrabila sem torbico in stresla njeno vsebino na odejo. Med kramo, ki se mi je zmeraj nabrala na dnu, sem našla škatlico apaurina. Pogoltnila sem eno tableto in se počasi, kot bi imela sto let, ulegla v posteljo.

Pravzaprav nisem imela nobenih dokazov, da me vara. Lahko je samo preganjal čas, ker mu je dolgčas po meni. Čas, preden sem poskušala zaspati, sem porabila za to, da sem za njegovo ravnanje iskala primerna opravičila. Ob misli, koliko žensk je že zamenjal v tednih, ko se nisva videla, in s kolikimi se je onegavil na moji lastni postelji, me je stiskalo v želodcu. Misel, da so se lahko tujke valjale po mojih rjuhah, je bila res grozljiva … Naslednje jutro sem ga, takoj ko smo popili kavo, poklicala. Z roko sem trdno oklepala stranico kavča, ker sem upala, da bom lahko na tak način ostala mirna. Vprašala sem ga, kaj počne, ker sem pogovor na vsak način želela speljati v povsem nevtralne vode. 'Ah, piška moja! Z delom sem dobesedno zasut. Zvečer samo padem v posteljo, komaj da utegnem pomisliti nate – in zaspim …,' mi je odgovoril. Prekleti lažnivec, vrag naj te pocitra …!

V hladilniku sem našla vrečko z zmrznjenim pomfrijem. Segrela sem olje in medtem ko je dobival zlato rumeno barvo, sem narezala dva paradižnika na majhne koščke, potresla s ščepcem soli in se spravila na kavč. Spodvila sem nogi, spustila žaluzije in jedla v poltemi. Zmeraj, ko sem bila živčna, me je iz zagate reševal pomfri. Tokrat je kazalo, da sploh ne bo učinkoval. Tresla sem se od jeze in bes, ki je plamenel v meni, mi je meglil razum. Odločila sem se, da se nemudoma vrnem domov.

Torkovo popoldne, ko smo pristali na Brniku, je bilo hladno, deževno in sploh zelo turobno. V dobri uri, kar je trajal let, sem še zadnjič razmislila o vsem, kar bom morala storiti. Ni mi bilo lahko. Za to, da me je varal, pravzaprav nisem imela trdnih dokazov. Konec koncev se je lahko na internetu samo kratkočasil. Večeri so bili dolgi, mene ni bilo, nenazadnje ni imel drugega početi … Drobne tolažbe, s katerimi sem poskušala božati ranjeno dušo, niso kaj prida zalegle. Dopovedovala sem si, da moram biti močna in odločna, da moram biti na preži, ne bi bilo ravno dobro, če bi ušla očem kakšna pomembna podrobnost.

Tisti trenutek, ko sem ga opazila na ploščadi, ko mi je mahal in skakal od veselja, sem pozabila na vse dobronamerne sklepe. Odvrgla sem potovalko in mu poletela v objem. Zakopala sem obraz v mehkobo puloverja, z roko sem mu segla za vrat, ga poljubljala in stiskala k sebi, kot da ga nisem videla pol stoletja, ne le nekaj tednov.

»No, no, no,« je govoril in me gladil po hrbtu, potem pa me je prijel za brado in poljubil s tako močjo, da mi je vzelo sapo. Prosim, ne obsojajte me, če povem, da sem se začela jokati, pri tem pa sem mu dovolila, da me je objel okoli ramen.«

(se nadaljuje)