Slovenske kratke zgodbe

»Brzojavni drogovi skačejo čez šipe. V mični globeli v hosti ob potoku se zasuče hišica, za majhen hip se zavrti pred našimi očmi in izgine. Tako za malo se je prikazala, da bi bilo tudi mogoče, da je sploh ni bilo. In vendar, kljub tej njeni neznatni pojavnosti morajo živeti v kočici ljudje, ki so trdno preverjeni, da so središče vsega, da bi bil brez njih svet najbrž nemogoč in bi sploh prestal biti, če bi njih ne bilo. O, čisto gotovo živi tam notri kako dekle /…/ - in vendar, le za hip se je zasukala vsa dolinica pred našimi očmi, tu sedimo mi ter mislimo, da je hišica naključje in da to neznatno dekle sploh ne pride v poštev v svetskem dogajanju. Odvisno je pravzaprav od naše milosti, da sploh je, vsa usoda dolinice je odvisna od nas, ki tu nihamo v sunkih vožnje, če izvolimo odpreti oči ter jo sprejeti v krog naše pojavnosti.«

Gornji odlomek je iz kratke zgodbe Vožnja, ki jo je 1931 objavil pisatelj Slavko Grum, literarna zgodovinarja Lado Kralj in Peter Scherber pa sta jo uvrstila v antologijo Slovenske kratke zgodbe med koncem ene in začetkom druge vojne. Selektorja jo opišeta kot vrhunski primerek impresionistične tehnike pisanja, hkrati pa opozorita na modroslovno težo zgodbe. Od milosti opazovalca, ki se pelje z vlakom, je odvisno, ali bo sploh zaznal hišico in dekle. In če je ne bi – ali v tem primeru hišica in dekle sploh obstajata? V takem pisanju in spraševanju odzvanja ena od različic fenomenološke teorije, ki je bila ravno takrat »moderna« in po kateri vsakršna resničnost obstoji le kot fenomen, toliko, kolikor se pojavlja v naši zavesti; kako je z njo samo na sebi, pa pravzaprav ne vemo … Na vse skupaj bi lahko pogledali tudi z vidika Einsteinove teorije relativnosti oziroma njegovega primera vožnje z drvečim vlakom mimo mirujočega opazovalca; kdo se giblje oziroma miruje – opazovalec v vlaku ali tisti zunaj njega ali oba? Skratka: v Grumovi zgodbi imamo vrhunski leposlovni opis bežnega trenutka, v katerem po svoje odzvanjajo tudi najvišja modrovanja njegove dobe.

Podobna ugotovitev velja tudi za antologijo v celoti: »ponuja kirurško precizen prerez in z njim vpogled v eno ključnih obdobij novejše slovenske zgodovine«; je torej več kot seštevek subjektivno izbranih in lepo berljivih zgodb, omogoča vpogled v duha časa med obema svetovnima vojnama. Izbranih zgodb je 36, njihovi avtorji so: Vladimir Bartol, France Bevk, Andrej Čebokli, Tone Čufar, Ivan Dornik, Ferdo Godina, Ivo Grahor, Slavko Grum, Draga Hudales, Anton Ingolič, Miran Jarc, Mirko Javornik, Branka Jurca, Marija Kmet, Ciril Kosmač, Srečko Kosovel, Ferdo Kozak, Juš Kozak, Jože Kranjc, Miško Kranjec, Bratko Kreft, Filip Kumbatovič Kalan, Bogomir Magajna, Stanko Majcen, Ksaver Meško, Milena Mohorič, Ludvik Mrzel, Milica Ostrovška, Jan Plestenjak, Ivan Potrč, Ivan Pregelj, Ljuba Prenner, Prežihov Voranc, Makso Šnuderl, Narte Velikonja in Zima Vrščaj. Dopolnjuje jih spremna beseda obeh selektorjev ter biografske in bibliografske beležke o avtorjih, ki jih je pripravil Martin Grum.

Večina gornjih imen nam je znanih, nekatera ne, a so vrhunskega peresa. Urednika izpostavita tri: Filipa Kumbatoviča Kalana (Streli za hišo), Mileno Mohorič (Dekadentna zgodba), ki je tudi sicer pravo odkritje zadnjih let, in Mirka Javornika (Balada o cigareti). Njihove predvojne zgodbe so postale po vojni neobjavljive; prva zaradi »nesprejemljivega« opisa »lika« komunista, druga zato, ker je bila avtorica ožigosana kot informbirojevka, tretja zato, ker je avtor emigriral na dekadentni Zahod. Cirilu Kosmaču je nevidna roka (avtorjeva lastna samocenzurna ali urednikova cenzurna?) »popravila« odlomek v Gosenici. Urednika v svoji literarni analizi zgodb najdeta v njih vso raznolikost pisateljskih pristopov in bogastvo izbranih tem. Nekaj pa pogrešita in to izrazita z vprašanjem: »A kje je v slovenski kratki zgodbi zabava?« »Kje so razvratne mlade dame z bubi frizurami, našminkane v obliki srčka, v tesnih kratkih krilcih z resicami, ki plešejo tako, da tiščijo kolena skupaj in gležnje v loku mečejo navzven, v roki pa držijo kozarec šampanjca? Kje so zvoki saksofona in klarineta, kje je vzpon erotike in hedonizma? V slovenski kratki zgodbi – skoraj nikjer. Nora dvajseta leta so se dogajala onstran Alp.« Ja, Slovenci smo pač bolj resnobno ljudstvo, po dvajsetih letih so nastopila trideseta z gospodarsko krizo in bližajočo se vojno, ko je čas za zabavo itak minil … Slovenske kratke zgodbe 1917-1941 so kljub temu vrhunsko branje, priporočam.