Sedem korakov za boljšo šolo

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sobota, 9. april 2011 / 06:00

Najvišja vrednota v šoli ne bi smela biti uspeh in napredek, temveč - učenec. In dobra šola uči za življenje, ne za ocene, poudarja dr. Jože Bajzek z Inštituta za sociologijo v Rimu, ki je s svojim predavanjem navdušil ravnatelje osnovnih šol na srečanju na Bledu.

Eno najbolj navdušujočih predavanj v sklopu letošnjega, že 22. srečanja ravnateljev osnovnih šol, ki je potekalo v torek in sredo na Bledu, je bilo predavanje dr. Jožeta Bajzka z Inštituta za sociologijo v Rimu. Ugledni predavatelj je predavanju dal naslov Sedem korakov za boljšo šolo.

1. korak: Prostor in odprtost za družino

Šola mora najti prostor in odprtost za družino, je poudaril dr. Bajzek. V današnjem svetu v marsikateri šoli mislijo, da družinsko okolje, v katerem odraščajo učenci, ni njihov problem. A družina je tisti prostor, kjer otrok pridobi pristno človeško izkušnjo, je prostor občutenja in skrbi za drugega. Šola in družina zato morata delati z roko v roki. Šola, ki izključuje starše, obenem pa družina, ki izključuje šolo, pomenita »umor za učenca« oziroma »samomor«.

2. korak: Prostor za enkratno osebnost vsakega učenca

Šola mora zagotoviti prostor za negovanje enkratnosti posameznika, je poudaril predavatelj. V današnjem svetu je običajno, da iz ljudi delamo »serijske izdelke«. V dobri šoli pa bi morali zagotoviti vsakemu učencu, da do veljave pride njegova enkratna osebnost. »Vsakdo izmed nas je v nečem samosvoj. A potrebujem nekoga, ki verjame vame, ki se odziva na moje 'bolezni' in mi pomaga razviti moje kvalitete. To bi moral v šoli dobiti vsak učenec!« je poudaril dr. Bajzek ter ravnateljem položil na srce, da noben učenec ni manj vreden, tudi tisti s slabšimi ocenami ne. Čisto vsak učenec ima nek talent, je dodal, ter poudaril, da je prav občutek enakovrednosti bistven za vsakega učenca.

3. korak: Šola kot skupnost

Po dr. Bajzku je pomembno, da šola deluje kot skupnost, kot prostor, v katerem se radostno živi in ustvarja in v katerem se čuti povezanost. A skupnosti se ne da zapovedati, skupnost zraste iz vrednot. »Vsaka skupnost, tudi šola, mora imeti vrednote. A najvišja vrednota v šoli ne bi smela biti uspeh in napredek, temveč – učenec,« je poudaril. Ko so vrednote velike, potrebujemo le malo norm. Ko pa je vrednot malo, marsikje mislijo, da jih lahko nadomestijo norme. »A če izgubimo vrednote, zaman postavljamo norme – z njimi ne rešimo ničesar, postanejo mrtvi zakoni …«

4. korak: Prostor za čudenje in fantazijo

Dobra šola dopušča otrokom fantazijo, saj je ta motor, ki vleče vse naprej. Po dr. Bajzku bi se učenci v šoli morali naučiti razumeti in se čuditi tudi majhnim znamenjem življenja. »Ko otrok pogleda, se začudi, se mu na široko odprejo oči in reče: Ooooo!« Zato: ne uničujmo fantazije otrok, ki je polna čudovitih stvari!

5. korak: Različne poti vodijo do znanja

Znanja je neskončno, je poudaril dr. Bajzek, poti do njega pa so različne. Ni pomembno samo, kaj kdo uči, temveč tudi, kako uči. V dobri šoli tako ne učijo samo z znanostjo, temveč tudi z glasbo, besedo, idejami; učitelj je tudi pesnik, umetnik. Ni pomembna samo pamet, logika, razum, temveč tudi srce, občutki, čuti. Biti človeški pomeni biti – misleči in čuteči.

6. korak: Postavljati vprašanja in iskati odgovore

»Šolanje ne sme biti zgolj prenašanje informacij. Bistveno je, da se učenci naučijo razmišljati o informacijah. Da se učijo, kako naj se naučijo nečesa – da si znajo postaviti pomembna vprašanja in znajo iskati odgovore nanje,« je poudaril dr. Bajzek.

7. korak: Šola uči za življenje

»Potrebujemo srce,« je zapisal Anthony de Mello. Dr. Bajzek pa je k temu dodal: »Moramo učiti za življenje, ne za ocene. Učence je treba pripravljati za življenje in za polno sprejemanje odgovornosti, sedaj in v prihodnosti.« Ko učenec začuti, da ga vzgajajo za življenje, ne za izpite, bo vse rešeno, je prepričan predavatelj. In to bo osnova za spremembo družbe, ki je v etični krizi, ter zametek nove inteligence prihodnosti – etične inteligence.