Po nesreči bolj ceni življenje

Danes 30-letni Tadej Jereb je pred dvema letoma v nesreči z motorjem izgubil desno nogo. Življenje se mu je takrat sesulo, a po začetni jezi se je počasi vendarle sprijaznil z usodo. Njegova največja želja je, da bi znova čim bolj polno zaživel, za to pa potrebuje novo protezo.

Pred slabima dvema letoma sta se tedaj 28-letni Tadej Jereb in njegova prijateljica nič hudega sluteč na motorju vračala z nedeljskega izleta v Portorožu, ko ju je na cesti Črni Kal–Rižana pri odcepu za Buzet spregledal in izsilil prednost 59-letni voznik osebnega vozila. »V nesreči sem imel poškodovano desno nogo nad kolenom, bila je razcefrana, kost pa počena. Na kraju nesreče ni bilo videti ne vem kaj, ko so me pripeljali v Klinični center, pa so se morali odločiti za amputacijo zaradi prehude krvavitve, niso me mogli stabilizirati. Tako so mi nad kolenom odrezali nogo,« se spominja danes 30-letni Tadej. Z njim smo se pogovarjali ob nedavni prireditvi društva Kranjčani materam, s katero so zbirali denar za njegovo novo protezo.

Sčasoma se navadiš na poglede

Mladega Vrhničana je po okrevanju v bolnišnici čakala dolgotrajna rehabilitacija v Soči. Privajanje na življenje brez noge in nošenje proteze je bilo težko. Sprva je bil jezen sam nase, zakaj je moral biti prav takrat na tisti lokaciji, zakaj se ni domov odpravil pet minut prej ali kasneje … Je bil jezen tudi na povzročitelja nesreče? »Nimaš kaj. Možakar je bil zelo aroganten, nikoli me ni obiskal. Na sodni obravnavi je celo trdil, da sem prehiteval čez polno črto, a so se k sreči našli očividci, ki so to zanikali in potrdili, da nisem divjal. Peljal sem po omejitvah,« pripoveduje sogovornik. Sprva mu je bilo težko iti med ljudi: »Vsi te gledajo, kot da si padel od ne vem kod, ker si brez noge. Potem se nekako navadiš na poglede.« Sčasoma se je vendarle sprijaznil z usodo: »Pokonci me drži pozitivno razmišljanje. Seveda pridejo tudi črni dnevi, ko podoživljaš nesrečo, razmišljaš, kaj bi lahko drugače naredil.« Voljo do življenja mu je vlivala družina, pa tudi nova partnerka, uslužbenka centra za rehabilitacijo v Soči. »Iz nesreče sem vendarle 'potegnil' tudi nekaj dobrega,« se nasmehne.

Spet bi lahko tekel

Po nesreči je, kot pravi, bolj začel ceniti življenje, njegova največja želja pa je, da bi se, kolikor je to sploh možno, vrnil v nekdanje tirnice. »Avtoličar ne bom več mogel biti, naredil bom prekvalifikacijo, da bom lahko delal v pisarni avtomobilskega servisa,« je dejal. Avto lahko vozi, saj ga je dal prilagoditi, povsem pa je prikrajšan za športne aktivnosti, s katerimi se je včasih zelo rad ukvarjal. Nekatere bi mu omogočala boljša, a tudi precej dražja proteza.

Prvo protezo, ki jo je krila zdravstvena zavarovalnica, je skupaj nosil vsega dva tedna, saj se mu je zaradi premehkega tkiva in kože večkrat vnel krn, nastajale so rane, ki so se dolgo časa celile … Z doplačilom si je nato kupil novo protezo s silikonom in boljšim kolenom, ki omogoča večjo funkcionalnost in gibljivost. »Še vedno pa zadošča le za hojo po ravnem, nič več. Koleno le malo zadrži gib. Ker se želim kar se da približati se prejšnji gibljivosti, zbiram denar za novo protezo. Narejena je iz boljših materialov, omogoča večjo varnost in lažje gibanje, saj ima boljše koleno, na katerega se lahko upreš in se ustavi,« razloži sogovornik. Nova proteza stane kar 45 tisoč evrov, menjati pa jo je treba na deset let. Tadeju manjka še precej denarja, zbirajo pa ga tudi na Društvu invalidov Vrhnika (št. računa: 0202-7025-8971-479, sklic: 00 30091980, namen: pomoč za Tadeja).

»Z novo protezo bi lahko tudi 'trimčkal' ali kaj podobnega, za druge športe pa obstajajo posebne proteze. Za smučanje na primer stane deset tisoč evrov, njena doba pa je deset let,« je pojasnil. Ko si bo uredil življenje, želi znova sesti na motor, ob začetku nove motoristične sezone pa udeležencem v prometu svetuje strpnost in previdnost, da bo pretresljivih zgodb, kakršna je njegova, čim manj.