Više od Triglava ne gre

Prijatelj me je poklical in mi sporočil novico o zmagi nogometašev Triglava nad ajdovskim Primorjem. Čestital sem mu kot gorečem privržencu in hkrati zvedel, da so v prejšnjem krogu sredi Kopra premagali z dva proti nič lanske državne prvake. Torej jim gre vse kot po maslu, sem vprašal, in on mi je prikimal, češ da so se s tema dvema zmagama močno najedli koristnih točk. Potem je sledil daljši pogovor v dobrobit kranjskega športa, da bi na koncu prišla do zaključka, s katerim sva se strinjala oba. Zaključek pa je bil, da če bo kranjski nogomet cvetel, bo zraven dehtel ves kranjski šport s celo Gorenjsko kot širšo okolico vred. Da je nogomet športa vladar, mi je jasno, nisem se pa do tega telefonskega pogovora mogel odločiti, ali ima prijatelj prav, da je vse pogojeno s tem, kako visoko na lestvici je nogometna ekipa kakega mesta. Malce sem pozabil na žogobrc. Predolgo ga ni bilo v našem mestu. No, bil je, pa ga potem nekaj dolgih let ni bilo. Ljubitelji, navijači: tisti, ki hodijo na nogometne tekme, so najbolj goreči privrženci športa. V nobenem drugem športu ne boste našli tako zvestih navijačev. To so taki spodbujevalci, ki se jim reče tudi najbolj pristni privrženci domačega športa. Te ljudi boste videli tudi na košarkarski tekmi, balinarski, če hočete, in smučarski, tekaški, kolesarski, vaterpolski, plavalni … Povsod, ampak le takrat, ko bo njihovemu »matičnemu« nogometnem klubu šlo tako dobro, da bodo oprali navijaške šale, si jih zopet nadeli in postali ponosni na pripadnost. Nogometni navdušenci naredijo boljšo mestno klimo. Mesto zaživi v pričakovanju nove zmage. Mestni pulz utripa od tekme do tekme, od nedelje do nedelje, srede do srede. Mesto stoji na prstih, poskakuje v ritmu zmagovalcev. Prva enajsterica s trenerjem vred so najpopularnejši Kranjčani in njihova imena izgovarjajo malčki v vrtcih in babice v upokojenskem domu. Župan ima v pisarni nogometno žogo, popisano z avtogrami igralcev, in hišniku stadiona ni treba čakati v vrsti pri zobarju. Mulci sanjajo o Triglavovem dresu in si želijo kopačke točno take, kot jih imata Pirc ali Brajič. Najstnice imajo posterje najbolj priljubljenih igralcev nalepljene po celi sobi. Prva enajsterica postanejo sanjski zeti … V tem tiči odgovor, če ste se mogoče na začetku članka spraševali, zakaj naj bi se strinjali z najinim zaključkom. Mesto, ki ni ponosno na svoj nogometni klub, ima hud problem z samoidentifikacijo. Tako mesto gnije z vseh strani ali pa je že samo olupek.

S prijateljem sem se moral strinjati in moral sem priznati, da je mesto vredno toliko, kolikor je vreden njegov nogometni klub. Mislim, da ni imel v mislih financ, ampak nekakšno življenjsko vrednoto. In ker sem že pred davnimi časi priznal, da je nogomet športa vladar, sem kimal v telefon, da se bom naučil na pamet priimke prve enajsterice nogometnega kluba Triglav Gorenjska iz Kranja: Gracar, Smolej, Stjepanovič, Burgar, Krcič, Dolžan, Redžič, Najdenov, Pokorn, Stojnič, Marijan.

Po končanem telefonskem pogovoru s prijateljem me je imelo, da bi na prvi zid z vinsko rdečo barvo napisal: Više od Triglava ne gre. Premislil sem si zato, ker še nisem zrel za kaj takega oziroma bom raje počakal, da to najprej naredijo tisti, ki bodo spravili mesto na noge.