Nafta in voda

»S prekrižanimi nogami je sedela na ogromnem belem kavču nad razkošno belo preprogo in koketno drgnila s stegni. Ustnice so bile rdeče kot jagode, lasje v barvi nekje med zlato in platinasto, veke vijoličaste in ob straneh tudi malo modre. Živahne kretnje, geste, mimika, vse ji je delovalo. Če se ne bi zavedal, da ji je sedemindevetdeset let, bi verjel, da me osvaja.« Ja, če jih ne bi imela že 97, bi človek pomislil, da gre za opis igralke Sharon Stone in njenega legendarnega razmika nog v filmu Prvinski nagon. Tako pa je pred nami opis še večje legende, nemške režiserke, igralke in fotografinje Leni Riefenstahl (1902-2003), opisuje pa jo Tomo Križnar v prvem odstavku svoje nove knjige Nafta in voda. Obiskal jo je oktobra 1999 na njenem bavarskem domu in jo nagovoril, naj se zavzame za Nube, ki jih je v šestdesetih in sedemdesetih s svojimi knjigami in fotografijami povzdignila v svetovno senzacijo, kmalu zatem pa so postali žrtve genocida, ki ga nad njimi izvaja arabska oblast v Sudanu. Leni je naslednje leto res odšla v Sudan, peljali so jo v eno od »koncentracijskih« taborišč za črne staroselce, a ko je hotela naprej med še svobodne Nube, je helikopter strmoglavil in je nesrečo komaj preživela ter umrla tri leta pozneje, stara 101 leto …

Knjiga je polna opisov tudi manj atraktivnih, zato pa hudo nesrečnih črnih žensk; starejše pobijajo, mlade posiljujejo, deklice ugrabljajo in jih v »prevzgojnih« taboriščih vzgajajo za priležnice in »maternice« za rojevanje arabskih otrok. Moškim se ne godi nič bolje; dečke ugrabljajo za janičarje, vsi drugi so zapisani smrti. Njihova nagota, ki jo je opevala Leni, je z islamskega vidika sramota za državo in eden od razlogov, zakaj je treba te ljudi iztrebiti ali obleči, predvsem pa jih pregnati z njihovih ozemelj, pod katerimi se skrivajo velike zaloge nafte in vode. Ko jih je Tomo obiskal prvič, s kolesom, so še prebivali v rajskem vrtu. Z njimi je živel. »Z njimi sem pil najbolj osvežujoče napitke, jedel najbolj okusne zrezke, dihal najbolj sproščeno in globoko, spal in sanjal najbolj fantastične sanje. Na nagoto sem se navadil tako lahko, kot se navadiš na nagoto krav. Tudi sam sem se slekel. Zakaj le bi bil oblečen v deželi nagih krav in nagih ljudi. In potem sem kar naprej dobival izkušnje, da obleka sploh ni tisto, kar naredi človeka. Tako kot ga ne naredi kalašnikovka. Po vrnitvi domov sem imel o nagih nomadskih ljudeh seveda povsem drugo mnenje kot moja mama, ki ji je obleka vedno toliko pomenila, da me je, odkar pomnim, silila lepo oblačiti se. Tako nasilno silila, da sem odreagiral v povsem nasprotno smer.«

Sudanski realnosti, ki jo prežema moški totalitarizem, avtor ves čas zoperstavlja slovensko, prežeto s »feministično inkvizicijo«. Gre za izjemno močno institucijo znotraj slovenske družbe, ki jo je postavil del žensk, zlasti mater samohranilk; te v hotenju, da ohranijo monopol nad otroki in sistem preživnin, v navezi s socialnimi delavkami, sodnicami in drugimi vplivnimi javnimi ženskami preprečujejo, da bi po ločitvi staršev za otroka skrbel oče. To je pri nas načelno mogoče, v praksi pa skorajda ne; taka je tudi osebna izkušnja Toma Križnarja, ki pa je dovolj korajžen, da si je upal dregniti v to tabu temo. Tudi sicer mu ne zmanjka izvirnih pogledov, razlag in predlogov. »Imam dve ideji. Ena je za resne, druga pa za manj resne. Predlagam, da politiki vzamejo k sebi domov kakšnega predstavnika afriškega ljudstva kova Suleimana Jamousa in živijo nekaj časa z njim. Hkrati pa predlagam, da mi, navadni ljudje, tisti, ki nismo zadovoljni s partnerji, dobimo pravico do še enega partnerja – tako moški kot ženske. Pod pogojem, da ga vzamemo iz Afrike. Tako bi lahko pomagali rešiti socialni problem. In bi pridobili vsi. Sprostile bi se elektrarne energije v ljudeh, ki so zdaj blokirane in zavrte. Za Afričane bi bilo pa sploh dobro, da pridejo in dobijo več izkušenj z nami. Morda bi nas lažje razumeli in nam lažje oprostili …« Ja, kaj naj rečem? Ideja je dobra, hkrati pa je gotovo, da bi naša feministična inkvizicija v navezi s katoliško storili vse, da bi jo zatrli, še preden bi se udejanjila … Kakorkoli že, Tomo Križnar, ta neutrudni svetovni popotnik, borec za človekove pravice in gorenjski rojak iz Naklega, si že vrsto let prizadeva, da bi nas zdramil iz našega lažnega resničnostnega šova in opozarja na tistega pravega, ki se dogaja v Sudanu in še kje, v katerem ljudi ubijajo, jih posiljujejo, zapirajo v taborišča. Iz naše apatije nas bo skušal zdramiti tudi na bližnji Glasovi preji. Vabljeni!