Poetika Koroške in Gorenjske

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 11. marec 2011 / 06:00

V Galeriji Prešernovih nagrajencev za likovno umetnost v Kranju bodo danes zvečer odprli razstavo del slikarja Jožeta Tisnikarja (1928-1998). Pogovarjal sem se z avtorico razstave Mileno Zlatar iz Koroške galerije likovnih umetnosti iz Slovenj Gradca.

Večji del tokratne razstave slik Jožeta Tisnikarja ste pripeljali s seboj iz Slovenj Gradca, kjer se je v galeriji izoblikovala pomembna zbirka Tisnikarjevih umetniških del …

»Koroška galerija likovnih umetnosti je s slikarjem Jožetom Tisnikarjem povezana vse od začetkov avtorjevega ustvarjanja. K akademskemu slikarju Karlu Pečku ga je kot mladega nadobudnega ustvarjalca v šestdesetih letih prejšnjega stoletja pripeljal primarij slovenjegraške bolnišnice dr. Stane Strnad. Pečko se je takoj zavzel za Tisnikarja, saj je v njem videl nekaj posebnega, prepoznal je njegovo izrazito avtorsko poetiko, hkrati pa ga je znal na prefinjen način voditi, naj slika svoje okolje, tisto, kar mu leži na duši in bi rad izpovedal. Tako ga je na primer tudi spodbudil, naj slika motive iz prosekture.

Tisnikar je tako vseskozi sodeloval z galerijo, ta ga je podpirala s prvimi razstavami, ob tem pa je spontano nastajala tudi naša zbirka. Avtor je številna svoja dela podaril galeriji, zadnja leta smo nekaj pomembnejših del tudi odkupili, za simbolično ceno pa so nam njegova najzgodnejša dela odstopili tudi dediči Staneta Strnada.«

Tisnikar je bil močno povezan z domačim okoljem.

»Lahko rečem, da je njegov domači kraj naredil Tisnikarja, saj je likovno dozorel lahko le v okolju, kjer je imel primerno spodbudo s strani Karla Pečka in galerije, od koder je preko prvih monografij kasneje doživel tudi mednarodni uspeh. Ko pa gre za umestitev Tisnikarja v Sloveniji, sama rada rečem, da tako, kot imajo Norvežani Edvarda Muncha, imamo Slovenci Jožeta Tisnikarja, z njegovo zgodbo, življenjsko izkušnjo, ki je bila konec koncev tudi odločilna za njegovo ustvarjalnost.«

Koliko slikarjevih del je v zbirki galerije in koliko ste jih namenili za razstavo v Kranju?

»V galeriji imamo šestdeset Tisnikarjevih del, od katerih smo jih šestindvajset pripeljali na tokratno razstavo v Kranj. Ob tem moram poudariti, da ima daleč največjo zbirko njegovih del v lasti vaš someščan Alojz Ovsenik. Naša galerija tudi vsa ta dela vodi v registru in jih je okrog sto trideset. Lahko rečem, da dobro poznamo fundus te izjemne zasebne zbirke in devet del smo vključili tudi v to razstavo. Tu moram poudariti, da je zbirka Alojza Ovsenika javno dostopna, v času razstave v Galeriji Prešernovih nagrajencev pa si jo ob predhodni najavi lahko tudi ogledate. Gre za izjemno zbirko, velik prispevek zbiratelja, ki je bil slikarju zelo naklonjen in je z njim tudi dolga leta prijateljeval.«

Sicer pa je v Kranju nekaj ljubiteljev Tisnikarjevih slik, ki ste jih tudi umestili na razstavo, mar ne?

»Tako je. Vsaj pet, šest tukaj predstavljenih del je last zasebnih lastnikov iz Kranja in okolice. Lahko bi celo rekla, da nismo samo Korošci naklonjeni Tisnikarjevi poetiki, ta je blizu tudi Korošcem v Avstriji in vam, Gorenjcem. Mogoče se niti ne zavedamo, kako smo značajsko med seboj povezani.«

Razstava je tokrat preplet javnega in zasebnega zbirateljstva …

»Tako je. In prepričana sem, da bi tudi njihov avtor bil zelo vesel take kombinacije. Za razstavo smo izbirali tako njegove tipične motive iz prosekture, tu so tudi njegovi značilni motivi živali, ki so kot ljudje zapisani minljivosti, na ogled so njegovi sprevodi, ki so nastali v devetdesetih letih in so rezultat njegove občutljivosti dogajanja v svetu. Takrat so kolone beguncev odhajale iz Bosne … Tisnikar je bil dober in pronicljiv opazovalec okolice, čeprav je slikal vedno doma za zagrnjenim oknom ob umetni svetlobi.

Na ogled so predvsem dela v tehniki olje in tempera na platnu, nekaj del začetnega obdobja na vezanih ploščah, za pokušino pa smo postavili tudi tri risbe. Na ogled so tako slike iz šestdesetih let, kot tiste, ki jih je ustvaril le nekaj mesecev, tednov in dni pred smrtjo.«