Strmolska Vilma (7)

V prazničnih dneh je bilo na Strmolu še posebej slovesno vzdušje. Na sveti večer so v salonu postavili veliko in lepo okrašeno božično smreko, pod njo pa je bilo vse polno daril. Vsi zbrani so zapeli Sveto noč. Po obdarovanju je Vilma prinašala na mizo praznične dobrote. Ponavadi jim je po večerji pianist Noč občuteno zaigral kako umirjeno skladbo. Za silvestrovo sta bila Hribarjeva rada doma, k njim pa so prišli stalni silvestrski gostje. Tudi za pusta je bilo veselo. Vsi uslužbenci, razen starega vrtnarja, so odšli v gostilno pri Kepicu. Da ne govorimo o velikonočnih dobrotah, o imenitni potici in pirhih, ki jih je pobarvala kuharica Marí! Kadar so zaklali prašiča, je bil tudi domači praznik in Hribarjevi so prijateljem pošiljali koline. Zadnjega so zaklali partizani takrat, ko so prišli po gospodarja in njegovo ženo.

Rado Hribar je bil mecen mnogim znanim slovenskim umetnikom. Podpiral je pianista Ivana Noča, ki je »ure in ure, noč in dan« vadil v strmolskem »turnčku«. Prav tako je bil mecen akademskemu slikarju Božidarju Jakcu, ki je imel v tovarni Šumi atelje skupaj s Ksenijinim bratom Jozijem Gorupom pl. Slavinjskim. Vilma se spominja Jakca, kako se je držal za glavo, ko je po vojni na Strmolu ugledal, da so izginile najdragocenejše slike. Tja je prišel po uradni dolžnosti kot član komisije za kulturne spomenike. V svoj dnevnik pa si je zapisal: »Težka je bila pot z mešanimi občutki. Moje mecene obiskovati kot nekak sovražnik! V srce me je bolelo srečanje z gospo Gorupovo. Strašen čas, ki te živimo. Krut, neusmiljen.«

Ker je bil Radov oče Dragotin tiskar in novinar, je Rado rad podpiral tudi založnike in pisatelje. Vsako literarno delo je takoj po izidu »prišlo« na Strmol. Hribar je sledil tradiciji svoje družine in je veliko svojega denarja namenil v dobrodelne namene. Za denar so ga z vseh strani izsiljevali tudi med vojno.

Vilma poudarja, da v vseh letih službovanja na Strmolu ni bila deležna od Hribarjevih niti ene slabe besede. Bila sta nadvse gostoljubna človeka, zato ne preseneča, da se je na Strmolu zvrstilo toliko obiskovalcev. Nekateri so kar daljši čas bivali pri njih. Na grad so že pred vojno prihajali mnogi tuji poslovni partnerji, saj je bil Hribar poslovnež evropskega formata. Kot uspešen podjetnik je užival velik družbeni ugled. Tja je zahajal ljubljanski župan Ivan Hribar, ki sta ga Hribarjeva klicala za strica. Bil je njihov sorodnik in najboljši prijatelj očeta Dragotina Hribarja. Tam je pogosto bival arhitekt Miha Osolin, ki je napravil več načrtov za obnovo in opremo gradu itd. Hribarjeve je s svojimi literarnimi prijatelji obiskovala največja bolgarska pesnica Elisaveta Bagrjana. Pred kratkim je pri nas izšla o njej knjiga z naslovom Bagrjana in Slovenija. Bolgarska avtorja Ljudmil in Ljudmila Dimitrova sta obiskala tudi Vilmo, ki se pesnice sicer ne spomni, jima je pa imenitno, kot sta zapisala, »opisala ljudi in dogodke, o katerih sva jo spraševala.« Ob tej priložnosti sta posnela tudi kratek film.