O navijaštvu in beli lisi

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. marec 2011 / 06:00

Ušesa so mi zmrznila in kazalo je, da mi bo nos odpadel še pred prsti na nogah. Mraza imam dovolj do novembra, in če sonce ne začne bolj vneto delati, mu bom "pisal plavega".

Že nekaj dni abstiniram od politike in gospodarstva in se posvečam zgolj svetovnemu nordijskemu prvenstvu, biatlonskemu in evropskemu atletskemu dvoranskemu prvenstvu. Šport me je prikoval na kavč, tako da mi je bilo z daljincem v prvi in kuhanim vinom v drugi roki vseeno, koliko kaže termometer na fasadi in kaj se dogaja z Libijo in SCT-jem. Pred kratkim sem se skregal s še enim prijateljem, tako da mi jih ostaja iz meseca v mesec manj, in če bo šlo tako naprej, sploh ne bom potreboval imenika v mobitelu. Tokrat sem se skregal, ker sem rekel, da nisem navijač Petre Majdič, ki je bila tretja na svetu. Sem pač navijač Fabjanove in Višnarjeve, če me kdo vpraša, za koga navijam v ženskem smučarskem teku, sem skomignil z rameni. V biatlonu sem vedno navijal za Likozarjevo in tako bo ostalo do konca. Pri moških pa za Mariča in je zaradi mene lahko Fak skupaj z Bauerjem stokrat svetovni prvak. Med alpskimi smučarkami sem seveda privrženec Ferkove in prav tako lahko Mazejeva stokrat zmaga, pa jaz ne bom navijal za njo. Nimam nič proti njim, ampak ko gre za navijanje, se je treba nekako odločiti, za koga si in za koga nisi. To so individualni športi in mi ni mar, da so svetovne zveze tako nespretne ali tradicionalne, da nam dvigajo zavest tako, da ob smučarjih in smučarkah piše ime države in ne ime kluba. No, med smučarji gledam samo smukače in navijam zanje, ker sem predolgo čakal na njihov pojav, med skakalci pa je zame car Kranjec. Prijatelj mi je dopovedoval, da moram navijati za vse enako, ker so to pač slovenski reprezentanti in reprezentantke. Mogoče ima prav, ampak kakšen navijač pa sem potem? Površen? Tako kot je večina? Ne, ne bom tak, pa če tudi za ceno dobrega prijateljstva. Pravi, da nimam občutka pripadnosti, da nisem patriot …

Stojan Saje je bil v službi v Gorenjskem glasu celih 32 let. Prejšnji teden se je upokojil. Glasova novinarska ikona. Razmišljal sem, kako močan občutek pripadnosti mora imeti človek do podjetja, da v njem zdrži cela tri desetletja. Potem mi pridejo pred oči vse tiste delavke Mure, ki so morale ne po svoji volji iz tovarne. Nekatere so bile tudi po trideset in več let na istem delovnem mestu. No, potem pa sem se spomnil, da je on toliko časa novinar, in sem skušal ugibati, koliko besedila je v teh letih napisal. Vsak poklic je po svoje zahteven in tudi težak, ampak če človek piše in piše, je normalno pričakovati, da zmanjka črnila. In ko ga zmanjka, te ne napolni več nobena volja na svetu. Potem je črnilo zamenjal računalnik in ni bilo več strahu pred »izlitjem tinte«, se je pa pojavila, kot temu pravijo nekateri novinarji, bela lisa. To se zgodi takrat, ko prižgeš računalnik in se ti odpre prazen bel »list« na monitorju, in če si ta list še dan prej lahko popisal v nekaj minutah, se lahko tudi zgodi, da ta beli list nekega jutra vidiš le kot belo liso. Potem se najprej vprašaš, ali si mogoče oslepel. Pa se hitro prepričaš, da ni tako, ker ni črnine, ampak je samo belina. In ko tako premišljujem o Stojanovih desetletjih, si priznam, da sem ponosen, da sem bil vsaj leto in pol njegov sodelavec. Razmišljam, da bi si dal njegov portret v okvir in ga obesil na steno, da bi ga pogledal v primeru bele lise. Prepričan sem, da bi izginila takoj, ko bi se spomnil na njegovih 32 let v Gorenjskem glasu.

Vsak po svoje gre skozi vse, kar vidimo, slišimo in preberemo. Prijatelj mi priporoča domoljubje v vrhunskem športu, jaz sem prepričan, da navijam za tiste, ki sem jih nekako vzljubil, Stojan Saje pa gre žvižgajoč v zaslužen pokoj … Verjetno bo še naprej pisal in pisal in pisal … Saj ne more nehati kar tako čez noč …