Šepetalnica za veter (37)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. marec 2011 / 06:00

Toda tistega večera bi Katja potrebovala še kakšno drugo pomoč. Ko se je nestrpno ozirala na veliko stensko uro in čakala, da potihnejo še zadnji glasovi v hiši, ni slutila, da se med zasneženim drevjem v sadovnjaku smuka nadležni avstrijski poveljnik. In ta ni bil brez slutenj. Ali celo vedenja, kaj se je imelo ta večer zgoditi. Že od jeseni ga ni bilo v hišo, Katja je že pozabila na njegova zasledovanja, fant se je pač naveličal, saj ga je dovolj ostro postavila tja, kjer mu je mesto, ne glede na to, da bi mu morala kot močnejšemu pokazati vsaj nekaj več spoštovanja. Ali celo strahu. Res je staremu Lužniku še vedno vsake toliko časa velel poslati nekaj paketov, ki bi jih Katja najraje vrnila, a so jo zadržale očetove besede: "Trda zima bo in manjkalo bo hrane." Ni samo vojak vedel, kako lakota lahko zlomi še tako trdnega duha, dovolj bednikov je videl, ki so po blatu brskali za drobtinami ali izdajali tovariše za dodatno zajemalko redke juhe. Vojna ne preizkuša duha samo med bojevanjem, neusmiljeno kosi z nevidnim orožjem, ki ubija bolj boleče kot smrtonosna krogla. Ne, ni res, da preživijo najmočnejši, zmaga gre tistim, ki ohranijo bistrino misli. Zato ne sme biti časa niti za pokop vojakov, njihova trupla gnijejo po neštetih bojiščih brez objokovanja. Kajti sentiment ne najeda samo srca, neizjokane solze zalijejo glavo, da misli pod lobanjo plavajo kot utopljenci. A on, Fritz Schoderman, je pravi soldat, čeprav zdaj bije bitko za svojo čast v zavetju vojaškega oporišča. Zlomil bo dekle in Rusa, se je zaklel v jesenskem večeru, ki mu je z režečim obrazom pokazal na mlado ljubezen. Za vsakim zmagovitim vojaškim posegom je precizen načrt, premišljena razporeditev pehote, topničarjev in konjenikov. Sreča je na strani pretkanih in ljubezen v tem ni daleč od vojne. Tako je vedno znova premleval, ko se je odločal za naslednji premik na svojem strateškem polju. In nocoj bo eden izmed vrhuncev njegovih prizadevanj. Prava začimba je taktika presenečenja in bliskovitega napada. Pa kaj je mislil Rus, da so stražarji res tako podkupljivi? Še bolj, kot si je lahko Vasilij predstavljal. Reinhard ni bil samo njegova naveza, fant, ki mu je nemara bolj zaradi sočutja kot nagrade odpiral prehode iz taborišča. Fritz je vendar vojaka že poleti zadolžil, da naj mu poroča o ujetniku, kot lačen pes za kostjo je hlastal za vsako najmanjšo podrobnostjo. Naj se je Reinhardu ta obsedenost zdela čudna ali ne, vsekakor je znal skriti svoj porog. Že zato, ker je slutil, da je to edino, kar bi lahko razkačilo predpostavljenega do norosti, v kateri ne bi okleval, če bi se mu zazdelo, da mora izvleči pištolo. In je zato raje pripovedoval Fritzu o Vasiliju, si izmišljal stvari, ki so se po njegovem lahko zgodile, in predvsem lagal, kajti vendarle je bil stražar in tudi ujetniškim hlapcem je bilo prepovedano še kaj drugega kot ljubimkanje s kmečkim dekletom. Saj si je tudi sam kdaj poiskal kakšno zabavo. Dedec je dedec, vojak ali ujetnik, vsak je krvav pod kožo. Sploh pa bi bilo z ujetniki manj težav, če bi imeli vsaj nekaj svoboščin. Delovna sila ni samo ukročena horda vojaških živali. To bi rekel Reinhard svojemu predpostavljenemu, če bi ga vprašal za nasvet. Navaden vojak vidi stvari, ki so skrite vsakemu desetarju. A bolje je o tem molčati, dvomljivci in nergači jo skupijo prvi, kadar se vojna sreča obrne. In nemara je bolj zaradi tega Reinhard vzel Rusa pod svojo zaščito, bedel nad njegovimi izleti, čeprav je s tem tvegal tudi svojo glavo. (se nadaljuje)