Moja žena je hladna kot led in mi ne da (17)

Skupaj sva skuhala kosilo, in ko ga vprašam, kako to, da tako dobro kuha, se je zasmejal, me vzdignil v zrak, in rekel: 'Vsak moški, ki mora sam skrbeti za družino, se s časom nauči tudi kuhanja.'

Zaigralo mi je srce.

V tistem trenutku sem verjela, da se je zgodil čudež, saj mi je sam bog poslal na pot idealnega moškega, na kakršnega sem čakala celo življenje …«

Medtem ko je pripovedovala, je zunaj začelo močno deževati in veter, ki je v hipu prevrnil nekaj izpraznjenih kant za smeti, je bil slišati zlovešče. Lucija pa, kot da se ne bi zmenila za vse, zaradi česar sem se presedala na kavču, je nadaljevala:

»Pozneje sva objeta kot dva golobčka na kavču poslušala glasbo. Udobno sem se namestila na njegovi rami in mu pripovedovala o svojih starših, ki so sicer še živi, vendar ne zame. Tolažeče me je gladil po hrbtu in njegove oči so bile motne od sočutja in usmiljenja.

Po pravici povem, sem nekako čakala, da me bo objel in da se bo zgodilo »tisto«. Vendar …, kot da je pozabil, da je on moški, jaz pa ženska …

'Lahko ti zašijem srajco,' sem mu rekla, ko sem opazila, da se mu je rokav odparal po šivu.

'Pa daj,' se je nasmehnil, kot da je to, da jo sleče in da jo zašijem, nekaj samo po sebi umevnega.

Iz omare sem izvlekla šivalni stroj, v šivanju sem bila zelo vešča, saj sem bila prisiljena, da sem za svoji dekleti marsikaj sešila sama.

Delo mi je šlo hitro od rok in ko mu vsa žareča pomolim srajco, jo vzame in odloži na rob kavča.

'Za tole pa si zaslužiš nagrado,' mi reče in me potegne na kolena.

Drobne nežnosti so se razživile v nagajive metulje in medtem ko sta njegovi roki hiteli po mojem telesu, željnem dotikov in nežnosti, sem bila v zadregi, nisem vedela, kaj naj naredim, kako naj ga objamem, zdelo se mi je, da mi gre vse narobe.

On se je le pritajeno smehljal in njegove ustnice so potovale po razgreti koži, do popka, nikoli niže …

Nogi mi je dal za svoj vrat, bilo je zelo neudobno, a sem bila tiho, je že tako moralo biti, morda pa danes počnejo na tak način, sem pomislila … zdrznila sem se, ko se je zasadil vame, kriknila sem od bolečine, on je mislil, da ječim zaradi naslade … Vtaknila sem si roko med zobe, da nisem kričala, tako me je bolelo, njegovo suvanje pa je kar trajalo in trajalo, kaplje potu z njegove kože so kapljale name, bile so vroče kot razgret vosek …

Ko sva končala, je vstal, niti za eno samo sekundo me ni objel, se stisnil k meni, pockrljal. Karkoli.

'Greva v kopalnico?' je rekel, ko sem nemočno ležala na kavču in molila, da me ni povsem raztrgal.

Medtem ko je pod tušem pel in žvižgal, sem se počasi oblekla. Na hlačkah sem opazila sledove krvi. Ustrašila sem se, ker sem menstruacijo izgubila že pred dvema letoma.

'Se ti ne boš stuširala?' me začudeno pobara, ko pride iz kopalnice.

'Bom, a malo pozneje,' mu rečem.

'Si se lepo imela?' me vpraša in me poboža po laseh.

Pogledala sem v tla in prikimala, ko mi pravi, naj ne bom tako sramežljiva.

Na vratih sva se poljubila in spet me je stisnil k sebi. Reče mi, naj ga pokličem, če mi bo dolgčas, potem pa ga že ni bilo več.

Bila sem prepričana, da se ne bova nikoli več videla. Tisto noč nisem zatisnila očesa. Bolelo me je srce, še bolj me je bolelo v trebuhu. Na srečo je bilo zjutraj krvavega izcedka komaj kaj videti. Telefon zazvoni že malo pred osmo.

'Kako smo? Smo dobro spali?' vpraša vedro.

Prekleto.

Kamen se mi je odvalil od srca.

Veselje, da ga spet slišim, je bilo popolno.

Pome je prišel malo po eni uri, usedla sva se v avto in se odpeljala na najino mesto, k jezeru. Dopovedovala sem si, da sem verjetno preveč občutljiva, ker že več kot dvajset let nisem spala z moškim, da me je zato vse bolelo.

Uspelo mi je. Prepričala sem se, da se mi je o bolečinah le sanjalo.

Srečevala sva se domala vsak dan. Če ne drugače, za nekaj minut, da sva šla na kavo, malo pokramljala, se dotikala in si izmenjala skrivnosti.

Pravzaprav … bi se lahko imela lepše?

Potem sta prišli domov hčerki. Sicer le za teden dni, ker sta imeli veliko obveznosti. M. pa je bila, za povrhu, zaljubljena. To so bili trenutki, ko sem dobesedno plavala nad oblaki. Zadnji dan pride na obisk še njen fant, Mariborčan, ob katerega se je hči (dobesedno) spotaknila v študentskem domu, kjer je stanovala. Takoj mi je bil všeč, če ne zaradi drugega, zato, ker je imel mojo M. rad.

Slovo od vseh treh je bilo težko, a ne tako kot prvič. Vedela sem, da ne bom sama, da mi bo delal družbo moj Ljubi.

Po njihovem odhodu sem spet poklicala Medvedka, ker sem ga po tednu dni želela spet videti. Ni se mi oglasil, poslal pa mi je sms, da se slišiva pozneje.

Odprla sem računalnik, ki je ves teden počival, in ne vem, kaj me je pičilo, da sem se vnovič priklopila na kupid. Kar sva prijateljevala z Ljubim, sem se ga izogibala.

Pokukala sem tudi k njemu, ker sem mu želela pustiti kakšno nagajivo sporočilo. Ko sem videla, koliko novih prijateljic se je v tem času, kar me ni bilo, nabralo na njegovi strani, sem onemela.

Postal pa je tudi član več erotičnih strani.

»Moj ljubi bog,« sem vsa pretresena šepetala.

Bila sem prepričana, da se je tudi on, prav tako kot jaz, tisti trenutek, ko sva se spoznala v živo, poslovil od tiste internetne strani.

Radovednost me je gnala, da sem si ogledala še njegove prijateljice.

Tri od njih so imele pripeto tudi fotografijo.

S prsti sem nehote segla k obrazu. Imela sem celo vrsto gub, one pa so bile videti lepe in zelo mladostne.

Z vso ihto sem ugasnila računalnik. Najraje bi ga prijela in vrgla ob tla. Vrgla sem se na kavč in zajokala.«

(se nadaljuje)