Nazaj v preteklost

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Ob koncu počitnic, ko sem vse svoje očetovske obveznosti izpolnjeval cele štiri dni, sem dobil dela prost dan. To pomeni, da so mi na družinskem izrednem sestanku odobrili samostojni izhod za dvanajst ur. Od samega veselja skoraj zaspati nisem mogel. Pol noči sem izbiral med smučarskim tekom v Tamarju ali kolesarskim izletom na Primorskem. Zmagala je druga opcija.

Z avtom, ki nima električnega pomika stekel, kaj šele klime, daljinskega odpiranja in zapiranja ter trinajstcolskih koles, sem se odpravil na morje po stari cesti. Glavni vzrok je bilo seveda varčevanje pri nakupu vinjete, vendar sem se motiviral precej bolj svobodomiselno, češ avtoceste so za tiste nervozne, živčne, vsakdan hiteče ljudi, ki se ne zavedajo, kako lepa je lahko pot z Gorenjskega na Primorsko. Če se hočeš izogniti avtocesti, voziš od Kranja do Vrhnike točno oseminpetdeset minut! V tem času si z vinjeto na šipi lahko že v Kopru. Ampak, če se ti ne mudi, potem niti dve uri in pol nista preveč do Rižane. Dve uri in pol? Vmes sem si ogledal kraje, na katere sem že pozabil: Horjul, Velika Ligojna, Vrhnika, Logatec, Postojna, Senožeče, Kozina, Črni Kal, Rižana. Nekatera omenjena mesta vidimo le še na tabli za izvoz z avtoceste.

Medtem ko sem po prihodu sestavljal kolo, sem se odločil vzeti s seboj še potni list. Sem si rekel, da grem pogledat bivše brate Hrvate. Iz Rižane skozi Kubed do Sočerge sta me čakala najprej slovenski policist in carinik, potem še malce drugačno uniformirana Hrvata istih poklicev. Pogledali so v potni list in se mu prav tako čudili, kot sem se jaz carinikom, ki jih že dolgo nisem imel časti opazovati. Najprej me je slovenski policist vprašal, kam se peljem, potem pa še hrvaški. Obema sem odgovoril, da grem na kavo na Motovun. Hrvat me je lepše pogledal kot Slovenec, ki me je celo vprašal, kdo me pride iskat tja gor. Ko sem mu rekel, da sem sam in da grem naprej skozi Buje in Kaštel v Novo vas in potem skozi Šmarje v Rižano, je ob praskanju za ušesom ugibal, ali to le ni več kot sto kilometrov skupaj. Ne vem, sem odgovoril. Mogoče je, mogoče pa kak kilometer manj. Spustila sta me oba in čez nekaj kilometrov sem se skozi Buzet in naprej mimo Istrskih toplic zagnal v hrib na Motovun. Nekako sem čustveno vezan na to mesto, ki se zdi, kot bi se od samega strahu zvilo v klobčič na vrhu hriba. V celem mestu sva delala samo jaz in bankomat, vsi drugi so bili ne vem kje; vem, da jih na ulici ni bilo. Popolnoma osamljen sem hotel spiti kavo, a je bila za časa mojega obiska konoba ravno zaprta. Včasih to mestece ni bilo tako odtujeno.

Na mejnem prehodu sem moral spet poseči po potnem listu. Tokrat me je najprej Hrvat vprašal, od kod prihajam. Odgovoril sem mu, da z Buzeta in da grem v Rižano. Pogledal me je nejeverno in dodal, da me bo to stalo več kot sto kilometrov in da mi ne verjame ravno dobesedno. Nasmehnil sem se. Slovenski policist me je vprašal enako. Odgovoril sem enako. Preveril je moj potni list. Zdel sem se mu sumljiv, utrujen in bedast. Priznal sem si, da za moškega moje starosti ni ravno normalno, da v takem času prekolesari tako razdaljo.

Na koncu sem si dal povedati, da se da preživeti tudi brez vinjete, električnih pomikov stekel, 18-colskih platišč in dvojne klime. Da se da preživeti dan tudi brez »globalizacije« in brez neoviranega prehoda čez državne meje in da cariniki še danes dajejo vtis zaupanja in celovitosti države. Ko prestopiš iz države v državo, se spodobi, da te kdo pospremi oziroma vsaj vpraša, kam greš, ali ti celo izrazi dobrodošlico. Ko tega ne bo nikjer več, bomo izgubili občutek, da »so se nekoč za nekaj nekateri« morali boriti. S takim izletom sem se vrnil v preteklost, ki je sicer ne pogrešam, dobil pa sem občutek, da življenje »takrat« niti ni bilo tako zaostalo, če me razumete.