Vladavina pohlepa

Se še spominjate Jezusovih besed iz Evangelija po Mateju: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.« (Mt 6,19-21) In tehle: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.« (Mt 6,24) Saj se res lepo slišijo, a kakor da niso za ta svet? Dopovedujte jih tistim, ki pri nas služijo mamonu – posmehovali se vam bodo in šli naprej po poti pohlepa. Da je ta res hudičevo privlačna, priča naposled tudi dejstvo, da je nanjo zašla celo ustanova, ki bi morala na tem svetu služiti predvsem Bogu. Ali celo samo Njemu. Pa je služila tudi mamonu in zašla …

No, boste zdaj porekli, kdo pa si ti, da nam boš pridigal o zemeljskih rečeh? In brž priznam, da za to nisem poklican. Tudi sam skušam služiti Bogu in mamonu. Pa v prvega ne verjamem dovolj močno, v služenju drugemu pa sem le malo uspešen. Dvakrat nič. Tako da bi mi lahko kdo očital celo, da tole pišem iz zavidanja tistim, ki so močni v prvem ali uspešni v drugem. Kdor uspešnim v pohlepu zavida, pa ni nič na boljšem, še vedno je v smrtnem grehu. Za tiste, ki so pozabili ali o tem sploh niso bili poučeni, ponovimo, kateri so smrtni grehi. Sedem jih je: napuh (Superbia), pohlep (Avaritia), pohota (Luxuria), jeza (Ira), požrešnost (Gula), zavist (Invidia), lenoba (Acedia). V časih, ko so še prakticirali latinščino, so se jih lažje zapomnili, ker začetnice njihovih latinskih imen dajo kratico: SALIGIA. Svoje pravo mesto v moralnem prostoru pa dobijo šele, ko sedmim smrtnim grehom nasproti postavimo »tri Božje kreposti« (vera, upanje, ljubezen) in »štiri glavne kreposti« (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost).

Ja, zdaj pa res nakladam kot kak katehet, ki bi vrh tega rad še pridigal. A ne za eno ne za drugo nisem poklican. Samo komentiram, preizkušenih katehetskih in pridigarskih prijemov se skušam poslužiti v poskusu razlage nekaterih sodobnih dogajanj. Se vam ne zdi, da so v zadnjih dveh desetletjih vsi ti pojavi, ki jih lahko zapopademo z besedami napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba, močno razpasli. Tudi starejši od mene bi gotovo potrdili, da vsega tega ni bilo toliko ne v črnih ne v rdečih časih. Hkrati ne trdim, da je tega kriva država, ki smo jo dobili pred 20 leti. Gre za to, da smo z njo dobili tudi kapitalizem, ta pa je prinesel nove možnosti in izzive. So bili tisti, ki so se nanje najbolj uspešno odzvali tudi najbolj pohlepni? Morda. A bili so tudi najbolj iznajdljivi, upali so tvegati in take kapitalizem nagrajuje. Večji problem je v tem, da je politika to ves čas le opazovala, da se pravna država na te pojave ni ustrezno odzvala. Zdaj, ko se zdi, da se naposled začenja odzivati, pa je vprašanje, ali ni v marsičem že prepozna?

Zavedam se, da citiranje evangelija in sklicevanje na stare cerkvene nauke v teh rečeh prav nič ne pomaga. Tiste, ki se v svojem pohlepu ne morejo zaustaviti, lahko ustavi le pravna država. Če to res hoče? V kar nisem prepričan; nisem prvi, ki ima občutek, da politika čaka, da bo vse pokradeno, potem – ko bo treba zavarovati privilegije novih elit – se bomo pa drugače menili … Večji odmerek štirih glavnih kreposti – razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti – pa nam kljub temu ne bi škodoval. Zmanjšuje namreč zavist in krepi duševno zdravje.