Komentar: Kje je Gorenjska?

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Splošno / torek, 15. februar 2011 / 06:00

Prejšnji teden smo spet doživeli enega od poskusov razdelitve Slovenije na pokrajine, ki ga je le mesec dni po prevzemu ministrskega položaja ponudila ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan. Slovenske župane, ki so novi zemljevid s šestimi pokrajinami videli prvi, je presenetilo zlasti dejstvo, da so utemeljene na vzorcu šestih škofij, gorenjske tudi to, da med pokrajinami ni Gorenjske. Slednje tudi ni na zemljevidu škofij in prav tako sodi v obsežno ljubljansko pokrajino, ki se razteza od severne do južne meje. Ko so pred leti snovali škofije, je imela pri tem svoje ambicije tudi Gorenjska, toda ljubljanska se ni želela odpovedati močni materialni bazi, ki jo ima z gorenjskimi gozdovi, Brezjami in še čim. Ali sedaj enako velja tudi za pokrajine? Tudi te naj bi bile ekonomsko čim bolj samozadostne, vendar pa potrebo po členitvi Slovenije na pokrajine narekuje tudi želja po črpanju evropskih razvojnih sredstev, ki jih dobijo območja z nižjo razvitostjo. Gorenjska sicer ni takšna, od tod v preteklosti tudi razmišljanja o spodnji in zgornji Gorenjski, da bi zlasti slednja imela več možnosti za črpanje evropskega denarja. In tudi širše ljubljansko območje ni razvojno podhranjeno, zato pa nemara potrebuje manj razvite tam dol proti Kočevju in južni meji, da se indeksi razvitosti primerno uravnajo.

Zakaj na najnovejšem pokrajinskem zemljevidu ni Gorenjske, ki je bila sicer doslej na vseh in ki je tako geografsko, gospodarsko kot tudi zgodovinsko utemeljena? Bo Gorenjska izbrisana z zemljevida in bo poslej Ljubljanska, bomo namesto Prelepa Gorenjska peli Prelepa Ljubljanska, se bomo pridevniku gorenjski odpovedali tudi v nazivih prepoznavnih institucij, kakršna je tudi naš časopis, Gorenjska (nekdanja Kranjska) je po zgodovinski tradiciji vselej predstavljala srce Slovenije … Takšni in podobni čustveni odzivi so se prejšnji teden vrstili na predlog ministrice za lokalno samoupravo, ki povrh vsega še prihaja iz Gorenjske, kar ji gorenjski župani in del politične javnosti tudi najbolj zamerijo. Poleg tega ministrica niti ni znala prav pojasniti ne škofijskega temelja pokrajin (pravi, da se je petletna izkušnja pokazala kot dobra, čemur pa nekateri oporekajo na podlagi dogodkov iz mariborske nadškofije, češ da se lahko tudi v pokrajinah zgodi kakšen bankrot) ne dejstva, da ni Gorenjske. Pravi, da je predlog delovni osnutek, ki bo še v javni razpravi, o njem pričakuje pobude iz lokalnega okolja in iz politike, morda bo pokrajin šest, morda še kakšna več … In morda bomo tako prišli do osmih pokrajin, ki jih projektna skupina strokovnjakov omenja z vidika stroškov in učinkovitosti kot najprimernejše število.