Pokrajinski zemljevid brez Gorenjske

Najnovejši predlog regionalizacije je Slovenija s šestimi pokrajinami po modelu šestih škofij. Med njimi pa ni Gorenjske, ta naj bi sodila pod Ljubljansko pokrajino.

Brdo – Na vseslovenskem srečanju županov na Brdu je ministrica za lokalno samoupravo Duša Trobec Bučan predstavila delovni predlog razdelitve Slovenije na šest pokrajin, ki izhaja iz teritorialne členitve na šest škofij. Kot je poudarila ministrica, je bil ta model po petih letih med ljudmi sprejet in je dobra podlaga tudi za zbližanje stališč glede števila pokrajin. Tako naj bi Slovenijo po delovnem predlogu razdelili na Celjsko, Koprsko, Ljubljansko, Mariborsko, Murskosoboško in Novomeško pokrajino. Gorenjska na tem zemljevidu ni zarisana kot samostojna pokrajina, pač pa je del Ljubljanske, ki sega od Karavank do južne meje in šteje prek osemsto tisoč prebivalcev. Nekateri gorenjski župani, ki smo jih vprašali za mnenje o takšni pokrajinski členitvi, so bili nad predlogom začudeni, pričakujejo pa, da jih bo predlog združil in bodo za naprej enotneje nastopili za skupno korist. Model razdelitve po škofijah se ne zdi najbolj primeren, primernejša osnova bi bile statistične regije, je menil župan občine Gorenja vas Poljane Milan Čadež, župan Cerkelj Franc Čebulj pa je v šali izrazil bojazen, da se bo, če bo šlo vse po škofijskem vzoru, izkazalo, da je še katera v takšnem položaju kot mariborska. Tudi poimenovanje pokrajin se mnogim ne zdi primerno, kajti že imena Dolenjska, Štajerska, Gorenjska … predstavljajo zgodovinsko tradicijo slovenstva. Ministrica naj le premisli, ali bomo morali Avsenikovo pesem Prelepa Gorenjska po novem prepevati Prelepa Ljubljanska, je bil sočen bohinjski župan Franc Kramar.

Ali gorenjska ministrica s tem, ko Gorenjske ni vrisala v pokrajinski zemljevid, ukinja to pokrajino? »Ne, to je le delovni osnutek, ki gre sedaj v usklajevanje. V prvi fazi osnutka vabim k sodelovanju politične stranke in predstavnike lokalnih skupnosti, kajti to je projekt, pomemben za ljudi, ki bodo v pokrajinah živeli. Pričakujem, da bodo tudi nasprotovanja, vendar bomo vse pobude proučili in predlog bo uveljavljen samo pod pogojem, da bo dosežen konsenz (bodisi za šest pokrajin bodisi za katero več),« je dejala ministrica Duša Trobec Bučan, ki pričakuje, da bodo politično soglasje glede števila pokrajin in njihovega obsega dosegli še v tem letu. Dejala je, da se je projekt regionalizacije v preteklosti večkrat odmaknil od strokovnih priporočil in ni bil dovolj prepričljiv, da bi dobil širšo javno in politično podporo. Kot je znano, namreč pokrajine v parlamentu potrebujejo dvotretjinsko podporo. Vladna služba za lokalno samoupravo in regionalno politiko je sedaj pripravila sveže zamisli za regionalizacijo, tako denimo uvaja načelo postopnosti prevzemanja funkcij države in občin. Na začetku bi pokrajine izvajale zgolj izvirne naloge, denimo na področju prostorskega planiranja, skladnega regionalnega razvoja, varstva okolja, prometa ter posameznih dejavnosti na področju javnih služb regionalnega pomena.

Pokrajinski zemljevid, ki je pričakal slovenske župane na njihovem srečanju z ministrico za lokalno samoupravo in njenimi sodelavci, je vse močno presenetil. Župan občine Cerklje Franc Čebulj pravi: »Gorenjska ne more biti del pokrajine, ki sega od severne do južne meje, ta predlog je neresen in nelogičen. Upam, da bomo Gorenjci v zvezi s tem enotni in da ne bomo spet razmišljali o dveh, spodnji in zgornji Gorenjski.« Ljubljanski župan Zoran Jankovič, ki v pokrajinski členitvi ne vidi največjega problema, pa delitvi na šest pokrajin ne nasprotuje, prav tako ne škofijam kot osnovi. »Dva tisoč let zgodovine zagotovo nekaj pomeni,« pravi. »Nisem pa prepričan, ali dvomilijonska Slovenija potrebuje toliko pokrajin, saj to prinaša še večjo birokracijo. Smiselni bi bili dve, pa da ne bi bili ljubljanska in mariborska, naj bosta recimo murskosoboška in novogoriška. Slovenija bi s tem nekaj pridobila, od prevelike členitve pa ne bi imela nič.« Jeseniški župan Tomaž Tom Mencinger je bil nad predlogom prav tako presenečen. »Vemo, kaj pomeni v finančnem smislu in razvojno ljubljanska regija. Če bo gorenjska del nje, nimamo veliko možnosti za kakšno razvojno pomoč. Sicer pa bo predlog v razpravi in nikakor ni dokončen.« Pravi, da bi bila ob morebitnih zapletih lahko del te zgodbe tudi že znana ideja o Zgornji Gorenjski. Sicer pa se bolj zavzema za to, da bi se občine združevale s skupnimi nalogami, organi in službami, kjer imajo svojo vlogo tudi upravne enote, s čimer bi pospešili razvojne cikluse in projekte. Milan Čadež iz občine Gorenja vas-Poljane pa meni: »Zemljevid, kjer je osrednja slovenska regija od Karavank do južne meje, sem ob dejstvu, da je Gorenjska že bila statistična regija, sprejel s cmokom v grlu. Slovenijo razdeliti na osnovi škofij, se mi ne zdi pravo izhodišče, zagovarjam namreč členitev na osnovi statističnih regij.« Župan Mestne občine Kranj Mohor Bogataj pa opozarja na pozitivno irsko izkušnjo, kjer so pokrajine določali tako, da so lahko učinkovito kandidirali za evropska sredstva. »In Irci so znani po tem, da so pridobili največ evropskih sredstev. Pri nas pa je predlagana regija z osemsto tisoč prebivalci, ki bo najbolj razvita, zato ne bo dobila nobenega denarja. Kot se gorenjski župani pogovarjamo med seboj, nismo za veliko število pokrajin, saj je tudi to strošek, smo pa za take, ki bi lahko kot nerazvite črpale evropska sredstva. Če je Ljubljana zraven, smo že avtomatično najbolj razviti. Gorenjci se bomo na tak predlog delitve zagotovo pritožili.«