Moja žena je hladna kot led in mi ne da (13)

»Nisem vedela, kaj naj naredim, bila sem živčna in izgubljena. Na srečo oteklina zaradi modrostnega zoba še ni izginila, hvaležno sem jo pogladila z dlanjo in ko sem že bila pri vratih, je Borut pokukal na hodnik in me začudeno vprašal: »Mar nimaš bolniške?«

 

Globoko sem vzdihnila in mu pokazala izmaličeni obraz:

 

'K zobozdravniku moram. Mar ne vidiš, kakšna sem?'

 

'Kompliciraš!' se je odkrhal in izginil nazaj v dnevno sobo.«

 

Lucija pa je svoji zgodbi, brez dlake na jeziku, dodajala vedno nove začimbe:

 

»Zavila sem se v šal, niti najmanj si nisem želela, da bi se prehladila. Poleg tega mi ni bilo do tega, da bi videl, da sem bila še zmeraj zabuhla v obraz.

 

Od daleč sem pomahala moškemu, ki sem ga v tistem trenutku videla prvič v življenju, in medtem ko sem tlačila ključe v torbico, je že prihitel bliže in od daleč iskal mojo roko, da bi jo stisnil v objem.

 

'Še lepša si, kot sem si te predstavljal!' je dejal Toni, na pol boječe, na pol prestrašeno.

 

Nisem si mogla kaj, da se ne bi zasmejala.

 

'Pozdravljen, Toni. Jaz sem Lucija!'

 

Vzel je mojo roko v svoje dlani in jo božal. Čutno in dolgo, medtem ko mi je gledal v oči.

 

'Tako lepe ženske še nisem nikoli videl od blizu!' je dahnil in me nepremično gledal v oči.

 

Počakal je, da sem povesila pogled in zardela.

 

'Lahko te povabim na čaj v lokal, lahko ti ga skuham sam. Kakor hočeš.'

 

In mi je narahlo stisnil prste. Premerila sem ga od nog do glave.

 

'Bi se ga morala bati? Mi bo naredil kaj hudega, če grem k njemu?'

 

Vprašanj, ki so mi v tisti tisočinki sekunde poskakovala po glavi, ni bilo videti konca.

 

Končno sem se vdala v usodo.

 

'Pa pojdiva k tebi. Upam, da ne stanuješ daleč. Zaradi mojega zoba.'

 

'Sploh ne, takoj za vogalom,' se je glasil njegov odgovor. Kot da bi to bilo nekaj samo po sebi umevnega, me je prijel pod pazduho - in sva šla.

 

Medtem ko je iz žepa jemal ključe, sem ga še vprašala, ali stanuje sam. Prikimal je in še dodal, da je hiša od znanca, ki se do leta 2015 ne vrne iz Amerike, tako da se lahko v njej počuti kot doma. Bila sem radovedna, kaj dela tam.

 

'Na ambasadi je. /pove znano ime/.'

 

Razveselila sem se, in dejala, da se mi ni treba bati, da se mu bo treba opravičevati, če slučajno potrka na vrata in me najde pri njem.

 

Zvonko se zasmeji in me, povsem spontano, poljubi na konec nosu.

 

Dnevna soba, kamor me je posadil, je bila čista in urejena. Na okenskih policah so kraljevale vijolice in kazalo je, da je nekdo figovcu pravkar pobrisal liste.

 

Bila sem zadovoljna ob tem, kar sem videla. Ko ga vprašam, kdo mu pospravlja, mi reče, da vse postori sam. Hm, moški, ki bi bili pri pospravljanju natančni, so zelo redki, če sploh obstajajo. To je bila misel, ki me je prešinila, a takoj izginila. Če bi bila le za spoznanje bolj pri pameti, bi postala previdna.

 

'V čaj sem vlil malo ruma, če nimaš nič proti,' se je nasmehnil Toni čez nekaj trenutkov, ko je predme postavil lično skodelico. Iz predala je izvlekel papirnate serviete, nanje pa je položil skodelico s čokoladnimi bonboni.

 

Že od nekdaj sem imela najraje vroč čaj, zato nisem čakala, srknila sem požirek. Bil je zelo zanimivega okusa, morda za spoznanje preveč sladek, a nič hudega.

 

'Sam pripravljam mešanico zelišč,' je nadaljeval, kot da bi vedel, kaj ga želim vprašati.

 

Kramljala sva o njegovem delu, nasvetih, ki jih daje strankam na internetni strani »Pravniki svetujejo«, pa o tem, kako je danes življenje komplicirano in težko, ker je sočloveku težko zaupati.

 

Poslušala sem ga z odrtimi usti, topel čaj se mi je razlezel po udih, morda je bil temu kriv tudi rum, ne vem, toda zdelo se mi je, da še nikoli nisem bila tako sproščena kot tisti trenutek.

 

Pozabila sem na to, da ga pravzaprav sploh ne poznam, da o njem ne vem drugega kot to, da mu je ime Toni in da je najbolj prijazen moški, kar sem jih kdajkoli srečala.

 

Dve uri najinega druženja sta minili kot blisk. Zalotila sem se, da sem mu o sebi zaupala vse, kar sem mu le lahko.

 

'Mar si nikoli ne želiš, da bi te mož stisnil k sebi v objem? Ali te nežno poboža po nogi, medtem ko gledaš televizijo?' je dejal in se sklonil, ter me prijel za nogo in jo naslonil na svoj trebuh. Počasi, z nežnimi gibi me je začel masirati po podplatih, da je malo manjkalo, pa bi zastokala od užitka.

 

'Kar sprosti se, masaža je nekaj najlepšega, kar človek doživi,' je rekel spravljivo.

 

Prikimala sem. Bila sem vedno bolj lena in vedno bolj zaspana. Prav nič mu nisem branila, ko mi je slekel nogavice in me začel božati po goli koži. S prstom je previdno pritiskal po podplatu in njegovi dotiki so me še bolj opijanjali.

 

'Kako si lepa!' je dejal še enkrat, nato se je nagnil nadme in se z jezikom dotaknil kolena.

 

Nič nisem rekla, bilo je že prepozno, v meni je vse gorelo in želelo.

 

Z jezikom je švigal vedno više in vedno bolj vztrajno.

 

Vmes je poravnaval blazine, da sem imela občutek, da vse, kar počne, dela zato, da bo meni dobro.

 

Od tega, kar se je dogajalo v naslednjih nekaj urah, ne vem dosti. Prepričana sem, da me je omamil in se potem nad menoj izživljal. Pa ne na surov način, da ne boste mislili. Naredil je vse, da sem se tega, kar je počel, hudičevo dobro zapomnila, kako drugače bi si lahko razlagala, da sem se k njemu vračala vsak dan, če me je le poklical. Postala sem odvisna od čaja, njegovih nežnosti in od užitkov, ki mi jih je nudil …«

 

(Se nadaljuje)