Pritožba na zavrnilno sodbo

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Kronika / sobota, 29. januar 2011 / 06:00

Nekdanji podjetnik in predsedniški kandidat Štefan Hudobivnik je prost vseh obtožb, da je ogoljufal kmete, zasebnike in podjetja, ki so zalagali njegove trgovine. Kranjsko sodišče je namreč izdalo zavrnilno sodbo zaradi zastaranja, na kar pa se Hudobivnik namerava pritožiti.

Kranj – Prejšnji teden se je na Okrožnem sodišču v Kranju končalo sojenje Štefanu Hudobivniku iz Naklega, nekdanjemu lastniku večjega števila propadlih podjetij oziroma trgovin, javnost pa ga pozna tudi kot neuspešnega kandidata za predsednika države. Kranjsko tožilstvo mu je na koncu dolgotrajnega kazenskega postopka, ki je potekal skoraj šest let, očitalo storitev kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo 55 oškodovancev, na začetku postopka pa je bilo naštetih deset več oškodovancev. A po 38 opravljenih obravnavah sodnemu senatu, ki ga je vodila okrožna sodnica Andrijana Ahačič, ni preostalo nič drugega, kot da izda zavrnilno sodbo zaradi zastaranja, ker kazenski pregon po preteku desetih let ni bil več dopusten.

Po naših podatkih Hudobivnika opustitev kazenskega pregona zaradi zastaranja ni preveč razveselila, saj je napovedal pritožbo. Da je informacija o napovedi pritožbe pravilna, je za Gorenjski glas potrdil tudi njegov odvetnik Zorko Benedičič: »Napovedana je bila pritožba, ker bi glede posameznih dejanj po mnenju obtoženega sodišče moralo izdati oprostilno sodbo, ki je zanj ugodnejša od zavrnilne sodbe. Z nepravnomočno zavrnilno sodbo je bil obtoženec znova oškodovan.« Pritožba na zavrnilno sodbo pa je po mnenju nekaterih odvetnikov, s katerimi smo se posvetovali, milo rečeno nenavadna, »saj sodišče ne sme več odločati o zadevah, ki so zastarale«. Pritožba na zavrnilno sodbo je nerazumljiva tudi zato, ker si Hudobivnik tudi ob oprostilni sodbi ne more obetati odškodnine s strani države, saj ni bil priprt, dodajajo strokovnjaki.

Obtožbo zoper Štefana Hudobivnika je kranjsko tožilstvo vložilo 2. marca 2004, kranjsko sodišče pa je prvo obravnavo opravilo 21. marca 2005. Tedaj je tožilec Janez Palovšnik sodni senat seznanil, da naj bi obtoženi pri opravljanju gospodarske dejavnosti med septembrom 1999 do decembra 2000 povzročil veliko premoženjsko škodo. Kot vodja več družb naj bi organiziral delo tako, da so zaposleni sklepali in izvajali posle za odkup blaga, pri partnerjih pa naj bi zamolčal, da družbe niso likvidne. Številni kmetje, zasebniki in podjetja so tako prijavili za 48,7 milijona tolarjev (dobrih 203 tisoč današnjih evrov) neplačanih računov za blago in storitve v korist podjetij Aurelia, Nadika, Zihero, Imtrans in Sipic. S tem naj bi na škodo oškodovancev zagrešil 65 poslovnih goljufij.

V zagovoru je Hudobivnik pred slabimi šestimi leti povedal, da se ne čuti krivega, saj ni šlo za premišljeno pridobivanje denarne koristi. Pojasnil je, da so bila podjetja Nadika, Zihero in Sipic likvidna. Prve težave pri poslovanju so nastale leta 2000 z nezakonito deložacijo. Pobrali so vso opremo in dokumentacijo za podjetje Nadika, tako da so po pritiskih upnikov januarja 2001 zaprli še dve podjetji. Zaradi groženj na njegovem domu se je kasneje celo začasno umaknil v vikend na Hrvaškem. Ob vrnitvi v domovino ga je prijela policija in ga za en dan pridržala. Ko so se mediji o tem razpisali, naj bi v vse njegove trgovine še vlomili in jih izpraznili. Njegov zagovornik Zorko Benedičič je ob tem opozoril, da Hudobivnik ni vodil omenjenih družb, bil pa je lastnik nekaterih. Po njegovem mnenju pri tem ni nastala škoda, ampak le terjatve, ki so iztožljive po civilno-pravni poti.