Srnjaček v dnevni sobi

Pri Skubičevih na Trsteniku so srnjačku pomagali preživeti, potlej so mu dali prosto pot, a ni šel nikamor. Zadržuje se okrog hiše, zaide pa tudi v dnevno sobo.

Trstenik – Bilo je lani v zgodnjem poletju. Med košnjo travnika na Srednji Beli je kosec opazil v travi mladička – srnico in srnjačka in ju pred nevarnostjo grozeče kosilnice odnesel na varno, a njune mame – srne potlej očitno zaradi vonja po človeku ni bilo več blizu. Mladička sta ostala sama. Boštjan Skubic se je takrat odločil, da ju bo na svojem domu na Trsteniku poskušal »spraviti gor«. Srnica je kmalu poginila, srnjaček je ostal. Tri mesece ga je vsake štiri ure krmil po steklenici za dojenčke. Na začetku ga je zaradi zaščite pred psi še imel ograjenega, potlej mu je dal prosto pot. »Naj gre po svoje, v gozd,« si je mislil Boštjan. A srnjaček ni šel nikamor. Zadržuje se okrog hiše, kjer najde tudi kaj za pod zob. Ponoči je v gozdu v bližini hiše in prav dobro čuti, kdaj Boštjan, žena Karmen in njuna otroka – 12-letni Jan in 4-letni Mark pridejo domov. Zlasti fantičema je v veliko veselje, vedno ju spremlja. Postal je tako domač, da pride v klet hiše ali po stopnicah celo po kakšen priboljšek v dnevno sobo, kjer si po gosposko najde mesto tudi pri kaminu. Ko so Skubičevi pred novim letom šli na prireditev v bližnji kulturni dom, je skakljal za njimi vse do vrat doma. In šel bi z njimi tudi notri, če bi mu le dovolili. Tudi z avtom se je že peljal, s Trstenika na Srednjo Belo, kjer je bil lani »na počitnicah« pri Boštjanovem tastu. Srnjaček ima dve imeni: kadar je priden, je Bambi, a kadar je poreden, je Bambo. Ja, Bambo je bil, ko je vrgel rože z okenske police, razmetal jaslice, prevrnil božično drevesce, sosedi pojedel solato …! Za srnicami se doslej ni oziral, a Skubičeve je že strah, da bo potlej, ko bo okusil sladko življenje, odšel z njimi v gozdna prostranstva. »Tako smo se že navadili nanj, da bi bili kar malo žalostni,« pravijo.