Citroën 2CV : ZAZ Slavuta

Ne, nismo delali primerjave med spačkom in ukrajinskim ZAZ-om. Le lastnik slednjega, sicer taksist, je razmišljal, ali bi mogoče s spačkom opravljal svojo službo.

Ko je nevesta zaključila svoj foto session v spačku, se nam je približal mladenič, kasneje nam je razložil, da je star 27 let, da je taksist in da je tisti moder avto na oni strani ulice njegov. Če se lahko fotografira v našem spačku, da bi rad sedel na voznikov sedež. Seveda, samo izvoli, mu rečem, in fant je že sedel za volanom. Vidno je užival, čeprav sem imel občutek, da se mu je vse skupaj, od volana preko sedeža do sklopke, zdelo nekoliko razmajano. Kakorkoli, mogoče bi ga pa imel za taksi in bi z njim naokrog vozil poroke, mi ga je nekako uspelo razumeti. Da bi se s svojim avtom pripeljal ob našega in se slikal. Parkiral je »nos na nos«, eden novinarjev, Sergej po imenu, pa je vse skupaj fotografiral. Taksist me je prosil, naj sedem v njegov avto zadaj. Opazil sem, da čaka, da mu kaj lepega rečem, zato sem seveda pohvalil njegov avto, da je res fin. Tako ali tako, da je bil klasična ruska koreta … Razloži mi, da je to njegov avto, da ga je samo kupil in da ni na leasing ali kredit. Ker ima že 130 tisoč kilometrov, kar je po njegovem že preveč za tak avto, ga bo čez štirinajst dni prodal in kupil kaj boljšega.

Sedela sva v avtu ZAZ Slavuta, imenovanem po mestu v zahodni Ukrajini. To je nekakšen naslednik Tavrie (saj se spomnite teh avtov, ki so jih pred kakimi petnajstimi leti prodajali tudi pri nas). Še pred Tavriami so iz iste tovarne iz Zaporožja nekje bolj na vzhodu Ukrajine v sedemdesetih letih prihajali tako imenovani Zaporožci. Še najbolj so bili podobni starim vzhodnonemškim NSU Princem. Hja, ta tovarna Zaporozhsky Avtomobilny Zavod (Zaporoška avtomobilska tovarna) je leta 1958 začela (seveda po dekretu sovjetske vlade) proizvajati nekakšen ljudski avto tipa hrošč ali pa spaček.