Slepi smučar, ki je osvojil Triglav

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / petek, 21. januar 2011 / 06:00

"Doma nismo bili premožni, stari ata mi je naredil kar lesene smuči in dal "štrike" na vrh; podoben sem bil bloškemu smučarju," se spominja Franc Mlačnik.

Franc Mlačnik se je rodil s petimi odstotki vida zaradi okvare celic na mrežnici in še teh nekaj odstotkov vida je sčasoma izgubil. »Imel sem dvajset let, ko me je še vedno zelo motilo, če mi je kdo rekel, da sem slep. Če je rekel, da ne vidim, se je vsaj bolje slišalo. Z leti sem se s svojo slepoto sprijaznil in jo sprejel,« pripoveduje danes 44-letni Franc Mlačnik. Njegov rojstni kraj so Luče v Savinjski dolini in vse, kar je povezanega s krajem in njegovimi domačimi, opisuje z nostalgijo v glasu. Zadnjih sedem let živi na Selu pri Žirovnici, od koder je doma njegova soproga Mateja. »Ljubezni slepi ne doživi na »prvi pogled«, kot velja za videče, ampak ljubezen začutiš po glasu, prijaznosti …, pa saj ne pravijo zaman, da je notranja lepota enako pomembna kot zunanja,« razloži Franc Mlačnik in malce hudomušno doda, da pa si predstavlja, da ima lepa ženska vendarle malce daljše lase. Bodočo soprogo je spoznal na poletnem taboru na Visokem v Poljanski dolini, tedaj je bila študentka, ki je delala kot prostovoljka na raziskovalnih taborih, ki jih danes organizira Karitas. Skupaj živita od leta 2001, poročila sta se lani.

Prva dva razreda osnovne šole je Franc Mlačnik zaključil v Lučah, potem je odšel kilometre daleč od doma v Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, po končani osnovni šoli v zavodu je nadaljeval šolanje v Celju na srednji zdravstveni. »Zatem sem vpisal študij prava, a se nisem odločil prav. Moral bi vpisati sociologijo ali psihologijo,« je prepričan in doda, da pa je za študij zdaj prepozno; ima šestletno hčerko Lano, ki obiskuje prvi razred, in leto in pol starega Luka, živahnega sinčka, s katerim skupaj preživljata dopoldneve, ko je mamica v službi. Luka je res živahen, kar naprej bi nekam plezal,« smeje pristavi očka Franc in še razloži: »Nekaj časa sem delal kot maser v Dobrni, potem sem bil na zavodu za zaposlovanje, zadnji dve leti sem invalidsko upokojen.«

Uživa na belih strminah

»Doma nismo bili premožni, stari ata mi je naredil kar lesene smuči in dal »štrike« na vrh; podoben sem bil bloškemu smučarju. Z bratom sva pol ure pešačila v hrib v domači vasi, za spust s smučmi pa sva potrebovala le pet minut,« se spominja Franc Mlačnik. In ga vprašam, ali pluži ali se kar hitro spusti v dolino. »Smučal sem že po progi za svetovni pokal na Vitrancu v Podkorenu. Saj mi pravijo, da sem preveč korajžen in se je že zgodilo, da je imel moj spremljevalec slabše smučarsko znanje.« Ko smuča, ima Franc Mlačnik na sebi brezrokavnik vidne barve, na katerem piše, da je slepi smučar. K smučarski opremi je dodal tudi čelado, s spremljevalcem pa je povezan s slušalkami. »Spremljevalec mi pove, kdaj moram zaviti, kdaj je nagnjen teren, kdaj se približujem drugemu smučarju ali skupini smučarjev. Tehnike spremljevalcev so različne; moj brat na primer stoji na vrhu, mi daje navodila in ko se ustavim, prismuča do mene in tako naprej … Moja sestra na primer vozi za mano in me sproti opozarja. Moja soproga ni navdušena smučarka, ima raje knjige, hčerka Lana pa je že bila v tečaju smučanja in se že sama pelje z vlečnico. Na splošno lahko rečem, da je težko dobiti spremljevalca, ker je vse povezano s stroški. V tej sezoni slepim in slabovidnim ter njihovim spremljevalcem slovenska smučišča pri nakupu smučarskih kart vendarle nudijo ugodnosti,« razloži sogovornik in doda, da še najraje smuča na velikih smučiščih, ker je bolj pregledno in varno. Mlačnik je tudi član Športnega društva slepih in slabovidnih iz Škofje Loke.

Smučarski vnemi, enkrat je zmagal tudi na državnem prvenstvu v teku na smučeh na Pokljuki 2009, se pridružuje tudi šahovska. Franc Mlačnik je namreč odličen šahist, doslej je bil na petnajstih mednarodnih tekmovanjih v tujini. Na svetovnem šahovskem prvenstvu za slepe v Indiji 2006 je bil dvanajsti, na evropskem v Veliki Britaniji 2007 enajsti. Še vedno je član slovenske šahovske reprezentance slepih in slabovidnih; septembra ga vabijo na evropsko prvenstvo v Grčijo. »Prej sem igral za Šahovski klub Tomo Zupan Kranj, z njimi sem igral v superligi, ki je najmočnejša v Sloveniji, zdaj sem se pridružil Šahovskemu klubu Karel Jeraj Ljubljana, kjer večinoma igramo slepi,« je povedal.

Triglav ima posebno mesto

»Igram na klavirsko harmoniko, imam kar nekaj avtorskih pesmi mojega strica, ki je danes star 77 let. Včasih sem imel svoj ansambel, z veseljem bi se še pridružil kakšnemu, pa sem že poskusil in je bila moja slepota vedno ovira, da me niso vzeli. Tudi sam zložim kakšno pesem in jo ponavljam na harmoniko toliko časa, da si jo zapomnim. Sicer se da v Braillovi pisavi krasno pisati note. Računalnika nimam in ga niti ne potrebujem, imam pa »strojček«, na katerega zabeležim kak podatek, tudi za šah na primer,« je povedal sogovornik.

Številnim hobijem, tudi atletika je že bila med njimi, Franc Mlačnik prišteva še en podvig, ki se mu je zapisal za zmeraj: »S prijateljem in njegovo soprogo sem šel 8. avgusta 2006 na Triglav, s Pokljuke, preko Vodnikove in Planike, kjer smo v koči prespali. Neposredno sem se javljal v program Radia Triglav.«