Devet korakov in odriv

Sliši se enostavno, a ni. Na treningu smo obiskali Kranjčana Rožleta Prezlja, skakalca v višino, dvakratnega olimpijca, državnega rekorderja. Kljub temu da se o njem malo bere, pa je še aktiven in njegove misli so usmerjene v London 2012. Takrat bo star 33 let in prav na olimpijskih igrah naj bi končal kariero.

Rožleta Prezlja, atleta AK Kranj, čigar trener je njegov oče Dušan, smo obiskali na treningu v domačem kraju. V Kranju namreč naredi trening fitnesa, v višino pa skače v Ljubljani, saj v Kranju nima pogojev. 195 cm visok atlet, ki tehta 77 kilogramov, nam je pojasnil, kako trenira skakalec v višino. Prezlja uvrščajo med najbolj talentirane v tej atletski disciplini, kar pojasnjuje: »Tako je dejal Dragutin Topič, dvakratni evropski prvak. Če pa bi vprašali, kje so rezultati, je odgovor, da so takšni, kakršni so pogoji.«

Kolikokrat na teden trenirate?

»Odvisno od obdobja. V pripravljalnem obdobju tudi dvanajstkrat na teden, kar pomeni okrog 36 ur na teden. Skok v višino je sestavljen iz hitrosti, moči, tehnike in skočnosti. Treniram v fitnesu na stadionu v Kranju in v dvorani v Šiški v Ljubljani. Že vsa leta se na treninge vozim v prestolnico.«

Treninga v fitnesu si ni težko predstavljati, kako pa zgleda trening skoka v višino?

»Fizično je najmanj naporen, psihično pa najbolj. V predtekmovalnem ciklu, v katerem sem sedaj, se na trening pripraviš tako kot na tekmovanje. Tudi ogreješ se v tem ritmu, nato narediš nekaj skokov do maksimalne ali submaksimalne višine, skoke na tehniko, kakšen sprint, na koncu vaje za moč.«

Skoke tudi snemate?

»Kamera je osnovno sredstvo pomoči pri tehniki skoka. Opravil sem tudi meritve z ameriškim strokovnjakom za biomehaniko, ki je bil takrat v Sloveniji. Ameriški atleti imajo te meritve vsako leto, jaz sem jih imel enkrat. Niso pa pokazale, da bi pri tehniki moral narediti kakšne popravke.«

Koliko skočite na treningu v tem obdobju?

»V predtekmovalnem ciklu skačem višino 215, 220 centimetrov.«

Ima velik vpliv tudi psihološka pripravljenost?

»Zelo veliko je v glavi, sploh na tekmovanju. Pomembno je, kako imaš urejene stvari v življenju. Če se lahko posvetiš le športu, je lažje. Na velikih tekmovanjih so vsi vrhunsko pripravljeni, javnost pa od nas večinoma pričakuje, da bomo vedno zmagovali. Če pa pogledamo, kakšne pogoje imamo v Sloveniji, so pa pod nivojem. Če bi kakšen moj sotekmovalec prišel sedajle na trening sem v fitnes, bi se verjetno prijel samo za glavo in vprašal, kako lahko tukaj sploh treniram.«

Kondicija pri vas je ali ni pomembna?

»Je pomembna. Ravno to se mi je poznalo po bolezni leta 2008, ko sem po olimpijskih igrah moral počivati šest mesecev. Lani se mi je to poznalo na evropskem prvenstvu, na katerem sem, glede na pripravljenost, tekmoval relativno slabo. Razlog je bil v aerobni vzdržljivosti, ki sem jo morda tudi malce zanemaril. Po bolezni sem hotel določene faze treninga kar malce preskočiti. Lani jeseni sem dal velik poudarek prav na bazo. Trikrat na teden sem tekel po 10 kilometrov.«

Tek do letvice ni prav hiter?

»Sedem in pol metra na sekundo, zaleta pa je okrog dvajset metrov.«

Korake imate izračunane. Koliko jih je?

»Koraki so vedno enako dolgi. Dolžina in število pa se od tekmovalca do tekmovalca razlikuje. Odvisno je tudi od tega, kakšen radij zaleta vzameš, pa od kota odriva na letev. Jaz naredim devet korakov, od tega pet zaleta. Najkrajši je zadnji korak. Dolg je 195 cm, predzadnji 215 cm, predhodni okrog 230 cm. Še malce daljši je prvi zaletni korak, okrog 260 cm.«

Vam to vedno uspe?

»Mora uspeti. To je najbolj pomembno. Zalet je priprava na odriv. Kako dober je odriv, je odvisno od zaleta.«

Koliko bi preskočil povprečen rekreativec, če bi sedajle poskusil?

»Mislim, da okrog 130, 140 cm, četudi bi bil visok dva metra. To bi bilo že kar v redu.«

Vaš rekord pa je?

»231 cm.«

Kako ste stopnjevali svoje rekordne dosežke?

»V osnovni šoli sem imel rekord 195 cm, konec srednje šole 217 cm. Vsako leto sem napredoval. Tako je bilo vse do 25. leta, do leta 2004, ko sem skočil sedanji osebni rekord.«

Je skok v višino nevaren šport? Ste kdaj zgrešili blazino?

»Če si pravilno naučen, ni nevaren. Ni se mi še zgodilo, da bi zgrešil blazino. Se pa to lahko zgodi tam, kjer nimajo primerne opreme.«

Najbolj čuden skok, ki se ga sedajle spomnite?

»Morda tisti iz leta 2006. Na blazino sem priletel pod kotom in si poškodoval vrat.«

Letos si seveda želite le najboljše skoke. Kakšne imate načrte?

»Letos mi je najbolj pomembna poletna sezona s svetovnim prvenstvom v Južni Koreji. Norma je 228 cm. Poletna sezona bo dolga. Začne se konec maja, svetovno prvenstvo pa bo šele septembra. Nastopil bom tudi na svetovnih vojaških igrah, saj sem zaposlen v Slovenski vojski. Prvo večje tekmovanje v tem zimskem delu sezone pa bo evropsko prvenstvo v dvorani, vendar bom zimsko sezono vzel za trening, tako da nimam nobenih velikih ciljev. Največji cilj in vse pa je podrejeno olimpijskim igram v Londonu. To bodo moje zadnje olimpijske igre in mi predstavljajo največji izziv, tako tekmovalni kot osebni. Takrat bom star 33 let in že sedaj sem med starejšimi. Želim si izpolniti normo in London bo verjetno moja zadnja tekma.«

Po Londonu pa …

»Letos imam v načrtu narediti vse izpite na Pravni fakulteti v Ljubljani, tako da se bom potem zaposlil kot pravnik. Poleg tega bom nadaljeval s prenosom znanja na otroke v okviru atletske šole. V današnjih časih je zelo pomembno, da otroke usmerjamo v šport, v koristno preživljanje prostega časa in da otrokom nudimo kvalitetno športno in celostno vzgojo.«