Vzemi ali pusti, enostavno, mar ne

Union Olimpija se je presenetljivo suvereno uvrstila v Top 16 Eurolige. Izjemen uspeh, če vemo, da je še pred pol leta klub ostal brez ekipe in je kazalo, da bo propadel. Dokler julija v klub ni prišel nov direktor, Kranjčan Janez Rajgelj, ki se drži načela, samo naravnost naprej, brez obvozov.

Imate vstopnico za tri domače tekme v Top 16 v Stožicah?

»Ne. Na tekme Union Olimpije prihajam brez vstopnice.«

O.K., toliko za šalo, nasprotno pa niti najmanj ni bila šala priti do vstopnic za omenjene tri tekme z Romo, Barcelono in Maccabijem. Prejšnji teden smo bili priča pravi evforiji za vstopnice, ki so bile v trenutku razprodane. Imam občutek, da je več tistih, ki so ostali brez njih, kot pa srečnih kupcev …

»Evforija je razumljiva. Leta in leta vztrajno ponavljam, da je košarka v Sloveniji medij, ki privlači množice. Dokaz je bil Beograd, kamor je leta 2005 na evropsko prvenstvo neorganizirano prišlo našo reprezentanco vzpodbujat skoraj štiri tisoč Slovencev. Košarka ima v Sloveniji dolgo in uspešno tradicijo, ki je rezultat neke spontane rasti od časov Jugoslavije do danes. Ob letošnji mega evforiji za naše tekme v Stožicah, sem zelo vesel, saj sem mogoče k temu tudi sam nekaj primaknil.«

Po koncu lanske sezone je bila Union Olimpija tako rekoč na robu propada, po vašem prihodu se od njega odmika. Se strinjate, da je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da ste se preselili v novo dvorano v Stožicah?

»Dvorana in stadion v Stožicah sta dala tako športnim kot vsem drugim prireditvam v Ljubljani neko novo dimenzijo. Zanimanje občinstva za tekme govori o tem, da je bila izgradnja ne le upravičena, ampak tudi prava.«

Ko ste julija postali Olimpijin direktor, ste imeli takrat v mislih uvrstitev med šestnajsterico najboljših v Euroligi?

»Večna želja je final four (zaključni turnir četverice) in na njem tudi zmagati.«

Seveda. Ampak, ob dejstvu, da ste ob vašem prihodu na plačilni listi imeli le dva košarkarja, ki jima je bil klub dolžan nekaj sto tisoč evrov, je taka želja najbrž pretirana, se vam ne zdi?

»V bistvu sem v klub prišel kot nekakšen krizni menedžer. Ko sem bil prvič v Olimpiji v sezoni 2007/2008, smo imeli podobno situacijo, mogoče celo nekoliko bolj obvladljivo. Tokrat v klub nisem prišel sam, ampak so me podprli sponzorji. Pravzaprav sem bil njihov edini kandidat. Njihova želja je bila, da krivuljo, ki je šla navzdol, spet obrnemo navzgor. Verjeli so, da jaz to zmorem.

Sicer pa je za Olimpijo v zadnjih dvajsetih letih simptomatična ena stvar. Vedno znova, kadar se v Olimpiji ni delalo dobro, je to prvi, in za javnost sorazmerno neopazno, opazil in reagiral kapital. Prav tako neopazno se je vedno tudi vrnil, seveda, ko je bil v klubu red, ko je bila pamet, ko se je delalo umno in gospodarno. Kapital prvi opazi, da je nekaj narobe, in ko odide, se potem običajno začnejo težave strahovito stopnjevati, temu primerno sledi rezultatski padec, v klubu zavladata kaos in dezorganizacija, kar ne more voditi v pozitivno smer. Olimpija je v zadnjih letih tekla več takih krogov. Tako je bilo tudi tokrat, dokler nismo prišli ljudje, ki smo verjeli, da smer lahko obrnemo navzgor.«

Velik del fenomena Olimpija so vsekakor dobre predstave na igrišču in uvrstitev v TOP 16. Človek bi se vprašal, zakaj se to ni zgodilo že v pretekli sezoni, ko je upravni odbor izbral nekaj najboljših takrat prostih slovenskih igralcev Bečiroviča, Vidmarja, Slokarja, v igri je bil Brezec … Načrtno sestavljena ekipa, vi pa ste po sili razmer šele avgusta začeli iskati tako rekoč celotno ekipo …

»Kako je bila sestavljena ekipa v pretekli sezoni in tudi v kakšni od prejšnjih, ne bi želel komentirati, v bistvu o tem govorijo rezultati. Mogoče bi dejal, da je pri vsem tem narobe to, da tisti, ki so slabo delali, za to nikoli ne prevzamejo nobene odgovornosti.«

Pa vendar, kako vam je v klub z velikimi dolgovi, brez ekipe, na robu propada, uspelo privabiti igralce? Ne rečem za mladega Finca Salina, ki se mu mogoče niti sanjalo ni, kakšno je stanje v Olimpiji, hrvaški reprezentant Markota pa je najbrž že vedel, kam prihaja. Kakšna finta je užgala?

»Daleč od tega, da bi koga zavajali. Saj je preprosto, če veš, kakšne košarkarje potrebuješ, potem take iščeš in si pri tem včasih bolj, včasih manj uspešen. Seveda vseskozi deluješ v razpoložljivih možnih okvirih. Sem pa vedno znova poskušal. Lansko poletje sem recimo plezal na drevo, imenovano Rašo Nesterović, a mi je zmanjkalo moči in sem telebnil dol. A se potem pobereš in greš naprej z mislijo na cilj, ki si si ga zastavil.«

Vedno z odprtimi kartami?

»Vedno sem igral z odprtimi kartami po sistemu take it or live it, vzemi ali pusti. Enostavno, mar ne.«

Ste izbirali vi ali trener Jure Zdovc?

»V glavnem oba skupaj. Konec koncev sem jaz tisti, ki podpiše pogodbo. Dejstvo je, da je ponudb igralcev zelo veliko in odločaš se na podlagi tega, kje je igral, kaj je igral, kako je igral, pozanimaš se o njegovih značajskih lastnostih …«

Z Juretom sta si zdaj v redu, na začetku ga namreč niste videli v svoji ekipi, a je imel še eno leto pogodbo s klubom?

»Res je imel pogodbo, ki pa smo jo nekoliko znižali. Sicer pa je Jure zelo kvaliteten trener. Biti četrti na evropskem prvenstvu je rezultat, ki veliko šteje. Razumeva se povsem v redu.«

Komentator tekem Peter Vilfan vas je v nekem intervjuju označil za neotesanega človeka, ki ni po njegovem okusu …

»Njegovih izjav ne mislim komentirati. Ocena mojega dela so rezultati, ki so zaenkrat kar dobri. Dejstvo pa je, da bo v Olimpiji treba še marsikaj postoriti, med drugim tudi kadrovsko podhranjenosti v klubu. Ves posel nas opravi pet ljudi, medtem ko je v klubih Eurolige standard od dvanajst do petintrideset ljudi.«

Imate že načrt, kaj boste z nekajmilijonskim dolgom?

»Trasirali in tlakovali smo pot, zdaj je na vrsti vožnja po tej poti, ki pa bo dolga in naporna … Zaenkrat gre zelo v redu. Naš cilj je, da bo Olimpija brez dolga z zagotovljenim proračunom za štiri, pet let naprej. Pri tem ni nobenih obvodov, kot je bilo to mogoče v preteklosti, gremo samo naravnost, brez milosti.«

So plače v klubu redne?

»So.«

Blagodejna za klubsko blagajno je nedvomno tudi vselej polna dvorana v Stožicah, mar ne?

»To je izjemno dobrodošel finančni dodatek Olimpiji, še posebej v kriznih časih, v katerih je bila. Je pa dejstvo, da je treba take ali drugačne vstopnice prodati. Tudi zato smo jih letos, v prvem krogu eurolige, dali v prodajo po zelo nizki ceni, za dijake, študente in upokojence recimo samo po 7 evrov. Košarko v Sloveniji prodajamo 60 tisoč do 70 tisoč ljubiteljem košarke … Treba se je zavedati, da je trg precej manjši, kot pa recimo na Poljskem ali v Italiji.

Najprej moraš vedeti, kdo si in čigav si. Če to veš, je to lahko tvoja velika prednost, hkrati pa moraš biti prepričan, da nepremagljivih ni. Seveda je potrebno tudi nekaj sreče. Sreča je neugodna mladenka, ona se priklanja samo hrabrim in sposobnim, ne pa strahopetnim in nesposobnim.«

Lansko poletje sem recimo plezal na drevo, imenovano Rašo Nesterović, a mi je zmanjkalo moči in sem telebnil dol. A se potem pobereš in greš naprej z mislijo na zastavljeni cilj.«

Četrtfinale?

»To je še dokaj oddaljena zadeva, najprej je v četrtek tekma v Rimu z Lottomatico.«

Moramo zmagati.

»Vsako tekmo, pa ne da moramo, želimo zmagati. Nisem trener, ampak direktor in kot tak je ni tekme, v katero ne bi šel z eno samo željo – zmagati. Drugega nam tako ali tako ne preostane.«

Ste kdaj vplačali športno stavo na vaš klub?

»Nikoli. Nikoli v življenju nisem igral športne stave.«

Ne igrate iger na srečo?

»Ne vidim razloga, zakaj bi igral na srečo, meni je v bistvu košarka neke vrste loterija.«

Ja. Vsaka tekma ima zadnjo minuto.