Zimska pravljica

Kamniti lovec (2071 m) in Beračni kugel (1780) - Višarje so bile stoletja znana slovenska romarska pot. Idila romarske vasice v zimski preobleki je skorajda pravljična, zimski vzpon na sosednji dvatisočak pa zahteva dobršno mero znanja in previdnosti.

Obisk Višarij je lep v vseh letnih časih. Pozimi so v svoji beli preobleki še posebej pravljične. Kljub temu da do vrha vodi kabinska žičnica, se bomo danes do Višarij in naprej na Kamniti lovec povzpeli kar iz doline, iz vasi Žabnice, po romarski poti.

Peljemo se preko nekdanjega mejnega prehoda Rateče proti Trbižu. Nadaljujemo skozi mesto in po stari cesti proti Vidmu/Udinam. V drugem krožišču zavijemo na prvi izvoz proti Svetim Višarjam. Pripeljemo do parkirišča pri kabinski žičnici, a mi kar nadaljujemo po asfaltirani cesti. Po približno 200 metrih vožnje smo na križišču, kjer zavijemo desno in tik pred koncem asfalta parkiramo na urejenem parkirišču.

S parkirišča nadaljujemo naprej po kolovozni poti. Pot je trenutno zasnežena, snega je precej in je shojen, zato je podlaga trda. Sploh pri sestopu so uporabne štirizobe dereze. Kolovoz se v spodnjem delu zmerno vzpenja, ko pa pridemo do prve kapelice, ki označuje začetek kalvarije, tudi pot postane strmejša. Hodimo skozi Višarski graben. Strmi kolovoz nas pripelje do Višarske planine, 1570 m. Na planini je nekaj hišic, mi pa nadaljujemo desno in se povzpnemo do naslednjega velikega razcepa, kjer je kapelica s spominskim znamenjem trbiškemu alpinistu Luci Vuerichu, ki se je lani smrtno ponesrečil pri plezanju v ledenem slapu v Prisojniku. Do sem smo potrebovali dve uri. Levo, ob kapelici, gre shojena gaz proti Kamnitemu lovcu. Nekaj časa pot poteka skoraj vodoravno, potem pa se začne strmo vzpenjati in se nato rahlo spusti. Če bi hodili poleti, bi bili na melišču pod Beraškim križem. Pred dobrim tednom smo v tem delu prečili plazovino in verjetno je tukaj vedno plazovina. Tik pred prečenjem smo si nadeli dereze, saj prej ni bilo potrebe. Po prečenju plazovine smo se v okljukih strmo povzpeli do začetka krnice pod Kamnitim lovcem. V poletnih mesecih gre markirana pot po desni strani, pozimi pa se vzpenjamo cikcak, v okljukih proti skalam, ki jih vidimo nad seboj.

Če razmere dovoljujejo, se do vrha povzpnemo po grapi, ki je v poletnih mesecih zavarovana. Možno je tudi, da se vzpnemo do levega sedla, s katerega se običajno turno smuča, in se po grebenu povzpnemo do vrha. Zimski vzpon se torej le minimalno razlikuje od poletnega vzpona.

Razgled s Kamnitega lovca je božanski. Kaj več bi si človek še želel, kot pogled na divja severna ostenja mogočnega Montaža, Špika nad Cijanerico, Špika, Hude Police, na dosegu roke je severna stena Viša, pa Gamsova mati, Mala špica, Divja koza, pred njimi pa Mali in Veliki Nabojs. Na levi strani so Mangart, Ponce in Jalovec, desno pa Poldašnja špica. Resnično šele na vrhu Kamnitega lovca, ko se človekov pogled z žarom v očeh obrne proti gorski verigi od Montaža do Viša, gorski verigi, ki se je zapisala v srce Juliusa Kugyja, čutimo, kako smo nemočni in majhni v primerjavi z mogočnostjo narave. Iz doline, do vrha Kamnitega lovca smo potrebovali približno 3 ure in pol.

Sestopimo po poti vzpona. Sestop terja še več zbranosti kot vzpon. Na križišču nadaljujemo po zasneženi cesti do Višarij, še prej pa se povzpnemo do križa, ki stoji na vrhu Beračnega kugla, 1780 m in od tam sestopimo na Višarje.

Svete Višarje so bile za Slovence zelo pomembna romarska pot, vse do nastanka brezjanske romarske poti verjetno celo najpomembnejša. Prepovedi romanja, naravne nesreče in prva svetovna vojna, so omajale obiskovanje Višarij. A Marijin kip je bil vedno rešen in na Višarje dokončno vrnjen leta 1925, kjer je še danes. Cerkev krasijo freske Toneta Kralja.

V dolino z Višarij sestopimo po romarski poti, torej po poti vzpona.

Nadmorska višina: 2071 m

Višinska razlika: 1252 m

Trajanje: 7 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic