Ejga - gremo v Kumrovec!

Tito je človeku lahko všeč ali pa ne. Nekaterim ni. Dvajseto stoletje je človeku lahko všeč ali pa ne. Nekaterim ni. Toda skupaj sodita, ta človek in to stoletje.   Fitzroy McLean

In ker smo otroci 20. stoletja in s tem »Titova omladina«, smo se z veseljem, nekateri prvič, drugi pa so že stari znanci, sredi noči vkrcali na štafetni avtobus proti Kumrovcu. In se je začelo – brez panike, spontano, pomešano mlado in mlado po srcu, skupaj z Maršalom (kvazi jegr), vinom in pivom.

 

Človek bi pričakoval, da bomo v nekaj urah že veselo mahali z rdečimi ruticami pred spomenikom Tita, a se je že na parkirišču pred Grmačem zgodila monodrama »Čakajoč na dokumente«. Kljub vsemu je vse potekalo po planu, vsaj jutranjo kavico smo si lahko privoščili. Tudi največje zaspance je prebudil zdrav humor. Častni smejalni red bi lahko prejel šofer Luka, ki babe rad ....'cenzura'. Tako malo je treba za izenačenje medgeneracijske razlike. Rdeča nit potovanja so bili številni postanki, včasih za zaprtimi vrati, pa tudi za grmovjem in urejenim spremstvom. Temu je botroval pester izbor maliganov v hladilniku. In ker smo Gorenjci hudi ekologi, ne bomo metali nobene stvari stran. Z reciklirano tekočino npr. lahko zalivamo trdovratni plevel ob cesti, ki zaradi visoke vsebnosti alkohola za vedno izumre.

 

Napočil je čas, ko smo si nadeli pionirske čepice in rutke ter po parih v rahlem drncu prispeli do rojstne hiše maršala Tita. Hišo je leta 1850 zgradil Martin Broz kot hišo za dve družini (njegovo in sinovo). Nekaj časa so v hiši živele celo tri družine. Zaradi številnih stanovalcev so jo večkrat pregradili. Leta 1948 je hišo zapustil zadnji potomec družine Broz in odstranjene so bile vse predelave in hiša je bila vrnjena v prvotno stanje. Notranja oprema je v enakem stanju kot za življenja Titovih staršev. Pred hišo stoji spomenik kiparja Antuna Auguštinčića, pred katerim je sledil neizbežen »fotošuting« in je kar pokalo od gorenjske lepote. Gospodarsko poslopje je Martin Broz zgradil hkrati s stanovanjsko zgradbo. Je opazno večje kot stanovanjska stavba. Stavba je objekt spomina na maršala Tita (razstavljene so tudi kopije raznih dokumentov o njegovem življenju in delu) ter del etnografskega muzeja Staro selo.

 

Med leti 1952–1956 so nastali načrti za zaščito celotnega jedra vasi in njegovo restavracijo. Načrti so bili realizirani in leta 1969 je bilo jedro Kumrovca zaščiteno kot zgodovinska kmečka celota. Muzej ima na površini 12.640 kvadratnih metrov površine 25 stanovanjskih, devet gospodarskih in osem pomožnih stavb. Muzejski fond obsega 2.800 razstavnih predmetov, ki so večinoma stalno razstavljeni. Zanimivost muzeja so predstavitve običajev in obrti, predstavljene z lutkami v narodnih nošah in z originalnimi predmeti. Vir: http://sl.wikipedia.org.

 

Preko Rogaške Slatine, Ptuja smo (spet s kar nekaj postanki za odlivanje) prevozili pot do Ljutomera, natančneje do vasi Žerovinci, kjer so nas v prvi vinski kleti na kmetiji z odprtimi rokami pričakali s toplo juhico, šunko iz tünke, klobasami in odličnim vinom. Prav tako pa ni manjkalo zvokov harmonike in bolj ali manj razglašenih, že nekoliko okajenih gorenjskih slavčkov. Prav lepo okrepčani in poskočni smo pot nadaljevali do druge vinske kleti pri Čurinu, kjer smo si ogledali baročno dvorano, obnovljeno kapelo ter ogromno, leseno prešo iz leta 1848. Spet sta sledila degustacija vin in prigrizek.

 

Končna postojanka pa je bila v gostilni »Pri Belecu«, kjer je bilo poleg večerje poskrbljeno tudi za kulturni program. Tega so nam pripravili člani kulturno-umetniškega društva »Ta kunštni Prleki«. Plesalo se je, pelo, jedlo in pilo, čas pa je bežal. Prav posebej smo si zapomnili Martinov krst, pri katerem smo tudi vsi sodelovali, se pravi, da bo letošnja kapljica sploh nekaj posebnega. Po kisli juhi, točno opolnoči in še majhni grenki in popolnoma nepotrebni izkušnji ob zaključku je bilo potrebno pomahati v slovo.

 

Štafeta mladosti je tako z lepimi spomini zaključila še eno poglavje. Drug za drugim smo se počasi zazibali v sen in ne boste verjeli – tudi grmovja ob cesti so po večini samevala. Kot pravi Gorenjci smo vse dobro na vsak način želeli nesti domov in skoraj je tudi uspelo … do prihodnjič!

 

Saša Benedičič Vuletić