Gorenjec leta je Janez Gorenc

Tradiciji naslova osebnosti leta, ki ga za dosežke v preteklem letu podeljujejo v številnih slovenskih medijih, se tokrat nismo mogli izneveriti niti v naši Velikobratski redakciji. Gorenjec preteklega leta je postal Janez Gorenc: zato, ker je preživel.

Medtem ko osebnost leta običajno izbirajo redakcije ali pa vsaj bralci, poslušalci ali gledalci, pa smo se v redakciji Veliki brat odločili, da bo Gorenjca leta izbral eden in edini, novinarski mag in mojster informacije, pojem raziskovalnega novinarstva, njegova svetost Mali brat.

Kaj naj rečem. Izbira res ni bila težka. Vsakič, ko sem v teh dneh pomislil na preteklo leto, se je moja misel ustavila zgolj pri enem imenu Janezu Gorencu. Zakaj? Povedano z nekaj besedami. Ne glede na to, kar se mu je dogajalo v preteklem letu, mu je uspelo preživeti, lahko bi rekli preživeti z veliko začetnico, torej Preživeti.

Tokrat vam v nekaj stavkih predstavljamo njegovo zgodbo. Takole je zapisal:

»Že decembra 2009 sem bil nekaj nahoden, bal sem se, da ne bi dobil nove gripe, a glej ga vraga, Janez je fasal gripo. Čez novo leto sem tako čepel v bolnišnici, ampak do januarskega pohoda v Dražgoše so me le uspeli zrihtat. Glih sem se vračal dol proti Nemiljam, bolj nabasan kot pa trezen, me je poklical en Joža iz Tržiča s podatkom, da je en moj daljni sorodnik, včasih je bil hišnik v Peku, v zid upravne stavbe zazidal za pol milijona evrov zlatnikov. Nisem mu takoj verjel, no, preden sem se zmigal do Tržiča, so tam že podrli upravno stavbo. Kdo je pobral zlatnike, ne vem. Mi je pa en prijatelj častil aranžma za ogled tekaškega sprinta na olimpijskih igrah v Kanadi. In ne moreš, da verjameš, stojim ob progi, tekma se še ni začela, pa me tam na enem ovinku pritisne na vodo. Nobenega ni bilo, pa sem se uscal kar tam na progo. V tistem pa prleti dol skoz Majdička. Na tisti rumeni flehi, ki je medtem zamrznila, Petri spodrsne in meni nič, tebi nič odleti dol v graben. Vam povem, kar na jok mi je šlo, ko so jo spravljali ven. Sam sem seveda hitro 'zginu proč. Vsaj tretja je bila rev'ca. Od žalosti sem se ga nagonu in ko sem se z avtobusom peljal dol v dolino v Vancouver, sem bruhnu glih po prvih sedežih. Šofer me je vidu, sledila je prijava in ker nisem imel denarja za čiščenje, sem dva meseca delal kot čistilec v avtobusnem podjetju. Bilo je težko, verjemite mi.

Ko sem konec aprila le nekako z ladjo kot slepi potnik prišel v koprsko luko in potem na štop domov na Gorenjsko, je bila ravno čistilna akcija. Spet smola, nekje v šenčurski gmajni sem v nekem grmovju imel spravljene vreče z oblekami in enih 80 evrov denarja za prvo silo. Pridem tja, vrečk ni bilo več. So jih pobrali neki taborniki. Bližalo se je svetovno prvenstvo v nogometu, jaz pa brez denarja. In me najdejo eni mulci, ki so v Ljubljani protestirali proti malemu delu. Da mi za vsako vrženo granitno kocko v parlament plačajo 6,50 evra. Zaslužil sem okrog 325 evrov, zdaj pa izračunajte, koliko kock sem vrgel. Pri zadnji so me dobili policaji. Marš v čuzo. Fuzbal sem tako gledal v koprskem arestu. Tam sem spoznal Prijatelja Srečka. Fejst dec. Preko enega njegovega prijatelja mi je zrihtal delo v Merkurju v Naklem, srečal pa sem tudi Meri iz Ljubljane, k sva včasih malo plavšala. Sem se preselil k njej v eno lopo na barje in sem hodil na šiht v Naklo. Z vlakom iz Borovnice do Kranja pol pa peš v Naklo.

Ko sem en petek sredi septembra prišel na barje, je bilo vse pod vodo, barake pa nikjer več. Meri tudi nikjer. No naslednji dan pa zvem, da je šla z enim gasilcem, ki je s čolnom prišel ponjo. Pa sem se ga spet nagonu. Kot mamba. Pridem v ponedeljek na šiht v Merkur, pa zvem, da sem višek in da naj grem v kadrovsko po delovno knjižco. Seveda pol oktobra nisem šel na volitve. Vam povem, nobene volje nisem imel. Živa žalost. Na srečo sem dobil od Elektra nazaj en preveč plačan denar iz leta ne vem katerega. Bilo ga je za 12.450 evrov. Dva jurja sem takoj zagonil za prjatle, smo ga pil kot norci, saj veste, veseli december je bil. Pol pa mene v nedelo po božiču pade v glavo: »Stari, pamet v roke, mal' denarja pa le sprav, če ne bo vse šlo u maloro, tako kot zmeri. In sem nesel denar na Pokljuko ter ga zakopal pod smreko, na drugem kilometru od Šport hotela proti Rudnemu polju. Osemnajsta smreka na levi strani ceste. Pol pa priteče mim na smučah Jakov Fak, njega cenim, on je res ta prav športnik, in me vpraša, če mu pokažem, kje se gre do Šport hotela. »Dej smuče dol pa pejva skupaj,« sem predlagal. On je pol šel domov, jaz pa dol prot Gorjušam, kjer imam enega prjatla, k ima eno star vikend tam. Sva se ga vsula kot norca. Naslednji dan sem šel nazaj, da bi odkopal nekaj denarja, da bom imel za kakšno rundo šnopčka. V nedeljo so spet Dražgoše. No, zdaj sem pa tle v pokljuški gmajni in se ne morem spomnit, pod katero smreko sem že zakopal ves denar.«